Slovenija, 29. junij  2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

KO SE SREČAVA

Ko se srečava
kar na en mah,
na en pogled
in brez zavor
odslikava
vse čase stare
in je vse manjši strah,
da ne ostaneva
prijatelja…

Midva sva le – prijatelja,
ne moti me preveč
s prijaznostjo,
ne glej tako globoko,
tja do srca,
ki še te rado ima,
a ljubi drugo!

Ohrani svoje čare,
ostani tam visoko
nad oblaki
kot takrat, ko zapustila
s hitrimi koraki
si me samega,
z žalostjo
nenadejane prevare…

TI SI SAMA

Ti si sama,
si sama,
jaz vem.
Vem vselej
ko si,
si sama.
Ko sem senca in le slutim
kdaj bo sonce se stemnilo,
v sebi že začutim:
sama si…
Nič ne rečem, le pritečem:
soncu senčne dam peruti,
da ne peče ko se čuti:
sama si… 
Gledaš me in ni ti jasno,
da nekdo skrbi za tebe,
rajši te ima od sebe:
sama si… 
Kdo ti da pogum,
da mi priznaš
da veš,
da pozornost mojo vso imaš?
S samoto svoji si zadeta –
do neznanega obeta!
Dajem ti pogum:
ne bodi sama,
skrivnostno in presneto –
sama…

LE SLAB DAN JE BIL

Moje zlato dekle,
zdaj sem sam
in me je sram,
mi je hudo,
ker sem te ranil
s trdimi besedami,
brezbrižnimi kretnjami
tako zelo močno,
da si odšla,
jaz pa se nisem niti ganil…
Bilo je nehote,
bil je slab dan:
sem se kar postavljal,
da mi je vseeno
če bova končala
najin roman
in če priložnost sreči dava,
da odplava
z nebes v hladni mrak –
k spremembi.
Naj več se ne igrava
s poljubi in objemi,
popustiva v vnemi
najinih dejanj iz sanj?
Sem se res poslavljal,
bahav in domišljav,
da zmorem trd korak,
in te spodbujal,
da še tvoj naj bo enak?
Ti si tiho poslušala,
žalostna si
brez solza
jokala…
Kličem te ob pozni uri,
ko menda že vsak romantik sanja,
jaz te prosim odpuščanja.
Žalost vest mi buri,
da sem ga polomil,
in v naju dvomil.
Pridem po objem,
z njim se ti ne zlažem,
iskreno ti pokažem,
da še moje si dekle,
da si mi vse,
da nikoli več, nikoli –
takšnega slabega dne
ne bo za te,
ne bo za te…