Slovenija, 20. julij 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.
In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

NE POZABI NASE

Pozabljaš nase,
na sproščeni vdih,
ne delaš zase,
ne odločaš se po svoje,
skrbi, ki jih imaš
so samo tvoje –
komu mar za njih!

Na zunaj urejena,
znotraj izgubljena,
nezadovoljna
si s seboj.

Preveč skrbiš za tuje želje,
ugajati želiš,
za druge poskrbiš,
jeziš se, ker si pridna,
a mimo gre veselje,
ki si ga tako želiš.

Poskrbi zase,
zdaj je čas,
na glas povej,
da drugače bo odslej,
da greš v nove čase,
da stopiš vase,
da mislila boš
najprej nase,
odločala boš zase,
upoštevala boš sebe
in potrebe svoje,
ki jih le ti poznaš!

Nezadovoljna si
s seboj,
zaskrbljen sem
nad teboj,
ker sem neskončno tvoj.
Postaja mi premalo,
da zadovoljna si s menoj;
let še dosti je ostalo,
še v nama je naboj,
um in pogum:
v mirno strugo hoče
življenje najino deroče…

SVA ŠE ZA SKUPAJ

Bilo je preveč,
vsega po malem
bilo je preveč.

Z roba neba
se je prikradel,
med naju je padel
neznani dvom:
Sva še za skupaj?

Zameglil se je dom,
kjer naj bi živela,
utihnile so pesmi,
ki sva jih pela,
otročja oba.

Vprašljiva zmota
riše sence preteče,
beseda ne steče,
strah in samota.

Bilo je preveč,
vsega po malem
bilo je preveč.

Ne obupaj –
si pravim.
Zaupaj in upaj,
pristavim.

Nisva sama,
s prijatelji sva:
sprašujejo,
svetujejo,
usmerjajo,
naju tolažijo:
uredilo se bo.

Ni nerodno, ker so,
brez njih ne moreva.
A zakaj sama
ne razjasniva
oblačnega neba,
sama midva.

Naj se zapreva,
naj greva v samoto
preveriti zmoto,
iskati dobroto?

Zelo je hudo,
ker veva oba –
samotnih besed
od naju nihče
predlagal ne bo.

Bilo je preveč,
vsega po malem
bilo je preveč.

Razmišljam, kdaj
se je prikradel,
z roba neba,
med naju padel
neznani dvom:
Sva še za skupaj?
Rečem si: Upaj!

DOLGO SI DALEČ

Si daleč, predaleč,
dolgo, predolgo,
v večernih samotah
pogosto razmišljam o zmotah
zaljubljenih duš.

So vložile v zvestobo,
so dobile grenkobo
nekega dne,
ker dobrota in zmota
imata zobe.

Jaz ti zaupam,
si domišljam,
da v svoji milini
nespodobna vabila odklanjaš,
osvajalce odganjaš,
se z njimi ne ubadaš,
jim preprosto poveš
ali nakažeš,
da ljubimca imaš,
da vsa mi pripadaš,
da jaz sem vzrok,
da jaz sem edini –
tvoj za vselej
in naprej,
najdražji otrok.

Je strah kot morišče,
dvom pogorišče.
Me predolgo ne puščaj
s samoto
na poti,
kjer naju pamet išče!

Pridi nasproti,
urediva dvorišče,
prižgiva ognjišče,
mi govori o norosti,
prikloni ne starosti,
ne odreci se mladosti…

Jaz ti zaupam,
jaz si domišljam…