Rogaška Slatina, 7. september 2025 – Tokrat predstavljamo Salonski orkester Musica Camerata že več kot štirideset let deluje kot zdraviliški orkester v turistično usmerjeni Rogaški Slatini in izvaja programe Aninega festivala.

Orkester sestavljajo priznani umetniki, akademsko izobraženi solisti, orkestralni glasbeniki vseh slovenskih orkestrov, profesorji univerz v Ljubljani, Mariboru in širše, profesorji srednjih glasbenih šol in absolventi akademije za glasbo.

O vsem tem in o delovanju tega izjemnega glasbenega sestava v Rogaški Slatini je naša sodelavka Milenka Blažević pripravila objavo o razgovoru z dolgoletno vodjo orkestra profesorico Petro Arlati Kovačič. O vrhunskih glasbenikih, ki polnijo duše ljubiteljev glasbe v turistični destinaciji Rogaška Slatina je potekal tako:

Kako se spominjate svojih prvih prihodov med glasbenike orkestra v Rogaško Slatino?

»Orkestra se spominjam od svojega petega leta, ko sem bila v Rogaški Slatini prvič z mojim očetom, ki je organizacijsko vodil Zdraviliški orkester, kot se je takrat imenoval. Prav čar te posebne zvrsti glasbe je bil tisti, ki me je navdušil za igranje violine, da bom nekoč, ko bom velika, lahko igrala v Rogaški Slatini. Sprva sem očetu lahko samo obračala note, že pri osmih letih sem se naučila pomembnih oznak, ki jih v tej zvrsti ni malo in so dokaj zahtevne in drugačne, kot v drugih zvrsteh. Ko sem bila stara devet let, sem že igrala prvi solo z orkestrom. Moj tedanji učitelj violine, koncertni mojster Franc Hraš, mi je nekega deževnega dne dejal:

Prinesi violino, zaigrala boš tvoj koncert. Pogumno sem kot solistka začela prav v Rogaški Slatini, v Kristalni dvorani, ob spremljavi orkestra, ki je takrat štel 23 članov in ga je vodil dirigent Gerchard Brosche. Od mojega dvanajstega leta pa sem že stalna članica v orkestru.«

Svoje spomine in zanimivosti boste obelodanili v knjigi?

»Veliko zanimivosti in anekdot bo nekoč obelodanjenih v knjigi, ki nastaja že nekaj časa. Morda samo kot zanimivost-temu orkestru so takrat dirigirali zelo znani dirigenti: Samo Hubad, Vladimir Kobler, Ali Dermelj, Stane Jurgec, celo Marko Letonja je začel dirigentsko pot prav tukaj. In seveda mnogi drugi domači in tuji dirigenti. Prav tako so se v orkestru zvrstili številni znani glasbeniki, priznani solisti, z območja celotne takratne Jugoslavije. Ob koncu poletnega ustvarjanja pa je bil vsako leto v Kristalni dvorani zaključni gala koncert, na katerem so kot solisti nastopili izjemni ustvarjalci, zares priznani umetniki z zavidljivimi karierami. Nekoč se je  Rogaška Slatina ponašala z obilico kulturnih dogodkov na zelo visoki ravni, ki so privabljali goste. Veliko gostov.«

Rogaška Slatina je zaznamovala vašo glasbeno pot. Kakšna je razlika med takrat in danes?

»Veliko se je od takrat spremenilo in nemalokrat se kar z žalostjo in nostalgijo spominjam lepega parka, ki ga je varoval redar promenade, po kateri so se zvečer sprehajali urejeni ljudje v večernih toaletah, bila so številna sprehajališča in veliko kulturnih in zabavnih dogodkov. Če si na primer zvečer želel dobiti v katerem od lokalov prosto mizo, si jo moral rezervirati pravočasno. Dogajanje je bilo pestro in poskrbljeno je bilo za vsak okus. Bila je velika in pestra ponudba, tudi kulinarična, veliko skrbi za goste. Tudi pogoji za nas-glasbenike so se spremenili na slabše.«

Vrniva se nazaj k orkestru.  Kdaj ste postali vodja orkestra? 

»Po osamosvojitvi je bilo potrebno orkester zmanjšati in nastal je salonski orkester–sestav desetih glasbenikov-solistov, brez dirigenta, samo ob stoječem violinistu, ki je orkester vodil. Sprva ga je vodil  Edvard Pečarič, koncerti mojster Opernega orkestra v Kairu, leta 1994 pa je bilo to poslanstvo zaupano meni, takrat mladi koncertni mojstrici orkestra SNG Maribor in Mariborske filharmonije. Po očetovi smrti sem prevzela tudi organizacijsko delo, ki ga ni malo, saj je velik izziv uskladiti najprej deset izvrstnih glasbenikov v celoto, potem pa sledijo še dogovori z organizatorji, hotelirji in drugimi akterji. To je res težko in vzame veliko energije. In glede na to, koliko vsa leta dajemo Rogaški Slatini in zvestim poslušalce, tako domačinom kot tujcem, ki nemalokrat pridejo v Rogaški izključno samo zaradi nas, v času našega igranja, bi si želeli, da bi bili sprejeti s strani nekaterih hotelirjev malo drugače. Morda vsaj s kančkom spoštovanja. Z zavestjo, koga imajo tukaj tri tedne.«

Imate občutek, da je vaše delo premalo cenjeno, celo podcenjeno?

»Izvedli smo 36 koncertov z dvanajstimi programi. To vsekakor niso počitnice, to je trdo delo. Poskusite najeti orkester za en dan. Za en koncert. Cena bo gotovo višja, kot je naša v vseh treh tednih. Mi pa izvedemo dva koncerta na dan, in to osemnajst dni. Zadnjih nekaj let se zares odkrito sprašujem, če je vse skupaj vredno truda, osebnega odrekanja, stresa in slabe volje. Potem pa so tu še kolegi, ki me sicer podpirajo v mojih prizadevanjih, vendar niso (in nismo) vajeni takšnega odnosa. Vsi smo, zavoljo našega poklica, videli veliko sveta in bivali v mnogih, tudi zelo prestižnih, hotelih. Ker o vsem veliko vemo, nam ni vseeno, kakšen odnos ima kdo do nas, počutje pa je za ustvarjalce zelo pomembno.«

V zasedbi ste vsi vrhunski glasbeniki iz Slovenije in iz tujine.

»Ja, res je. V orkestru se zvrstijo profesionalni glasbeniki, solisti vseh slovenskih orkestrov, orkestra RTV Slovenija, Slovenske filharmonije, Opere SNG Maribor in Ljubljana, Zagrebškega simfoničnega orkestra in filharmonije, profesorji Univerze v Mariboru in v Ljubljani, priznani profesorji glasbenih šol, umetniških gimnazij. Tudi mladim damo priložnost, študentom in absolventom Akademije za glasbo v Ljubljani, v Gradcu, v Celovcu, pa tudi za glasbenike-domačine poskrbimo.«

Igrate zvrst glasbe, ki je popolnoma drugačna od drugih orkestrov. Slišimo lahko  izvedbe odlomkov različnih del velikih glasbenih mojstrov. 

»Kot sem že dejala, igranje te zvrsti glasbe ni enostavno in pristop in način igranja je (in mora biti) popolnoma drugačen, kot je v drugih orkestrih. Zato takšnih, salonskih orkestrov, ni veliko. Samo še na Dunaju in v Karlovih Varih je moč slišati to zvrst glasbe v takšni zasedbi. Prav zato bi pričakovali, da bi ti, ki nas povabijo, znali ceniti to naše delo, saj ni samo po sebi umevno, da bo trajalo v nedogled. Dali smo že veliko pobud, kaj bi lahko izboljšali, kako bi nas lahko še bolje tržili (seveda z našo privolitvijo in ne tako kot sedaj, ko se izrablja naše ime brez vprašanja, ko se ne držijo niti podpisane pogodbe). Pa ni bilo posluha. Prav vsi hoteli bi lahko imeli več in nazadnje tudi mi. No, tudi zaradi takih zadev ni samo po sebi umevno, da bo trajalo. V naših letih in z našimi statusi… zares dvomim. Kljub temu, da se trudimo, vključujemo mlade kolege, ni prav velikega zanimanja, da bi nekdo nekoč  prevzel delo vodje, ki je kompleksno in naporno.«

Kaj bi nam, Slatinčanom, povedali za konec?

»Tiste, ki še vztrajamo in se trudimo, druži najprej prijateljstvo, velika neizmerna ljubezen do te zvrsti glasbe, odgovornost, da dajemo publiki to, po kar pridejo, predvsem pa en velik entuziazem. In seveda tradicija. Vzdrževati tradicijo Rogaške Slatine, do katere nam je mar! V bistvu  nam je tradicija bolj pomembna, kot je komu, ki bi mu zares morala biti. Rogaška Slatina je bila skozi zgodovino pojem kvalitete zdraviliškega turizma, vključno z vrhunskimi prireditvami. V današnjih časih je vse drugače. Eni se trudijo, da so v poletnih dnevih tudi popularne  prireditve, nekaj tednov se sliši tudi naša glasba in brez nje gotovo ne bo enkrat isto vzdušje v parku. Časi se spreminjajo in tudi ljudje, ne zdi se jim potrebno, da bi obiskovalcem  ponudili lepo in kvalitetno glasbo. Dnevi naših gostovanj v Rogaški Slatini se krčijo in vprašanje je, do kdaj bodo trajali v bodoče.«  

Na nastopih v slatinskem parku so v poletnih mesecih zopet sodelovali sami vrhunski glasbeniki, akademsko izobraženi profesorji  z mednarodno uveljavljeno kariero.

Petra ARLATI KOVAČIČ, umetniški vodja, profesorica violine, nekdanja koncertna mojstrica orkestra SNG Maribor in Mariborske filharmonije, igrala v orkestru RTV Slovenije, Italijanskem in Angleškem komornem orkestru, Orkestru Gustav Mahler na Dunaju. Dobitnica Prešernove nagrade UL, Gerbičeve nagrade za pedagoško delo in glasbeno poustvarjanje, predsednica Društva orkestrskih umetnikov, zaposlena kot profesorica violine, komorne igre in dirigentka MG v GŠ Celje in na  umetniškem oddelku 1. gimnazije v Celju, tudi gostujoča profesorica na Music Training Academy v Cremoni (Italija). Koncertne turneje je imela po vsej Evropi in v ZDA. Zlatka FRAS GODEC, 2. violina, profesorica violine, zaposlena v orkestru Opere in baleta v SNG Maribor, članica orkestra v Leibnitzu. Stane DEMŠAR, violončelo, dolgoletni solist orkestra RTV Slovenija, član Slovenskega in Ljubljanskega godalnega kvarteta. Tomaž ŠTULAR, kontrabas, prof. kontrabasa, član Slovenske filharmonije in številnih orkestrov ter komornih skupin, član zbora SF in operni pevec. Miha FIRŠT, kontrabas, direktor Hiše kulture Celje, predsednik Društva za glasbeno gledališče Slovenije, bil solist Salzburške filharmonije, nastopa kot solist in komorni glasbenik, tudi avtor in producent. Eva DOSTAL, kontrabas, deluje kot profesorica kontrabasa v Zagrebu. Luka MLEJNIK ŽELEZNIK, flavta, profesor flavte, član številnih komornih skupin, flavtist in pikolist, umetniški in idejni  vodja  festivala Prisluhi v gozdu, študiral v Ljubljani, Stuttgartu in na Dunaju, poučuje flavto v GŠ Škofja Loka. Urška HROVAT ŠKET, flavta, članica več komornih skupin in orkestrov, je profesorica flavte in komorne igre v GŠ Celje in v 1. gimnaziji v Celju. Slavko KOVAČIČ, klarinet, profesor klarineta, zaposlen kot izredni profesor za klarinet in komorno igro na Pedagoški fakulteti v Mariboru, deluje tudi v GŠ Celje in 1. gimnaziji v Celju. Sodeloval je z vsemi slovenskimi orkestri, solist in komorni glasbenik, gostujoči profesor in član žirij na mednarodnih tekmovanjih v Evropi, ZDA in Aziji.

Živko KOCEV, trobenta, nekdanji trobentač orkestra RTV Zagreb, deluje kot profesor trobente v Zagrebu. Tobija HRASTNIK, trobenta, profesor trobente.  Je 1. trobentač–solist   orkestra RTV Slovenija, član številnih komornih sestavov, solist in komorni glasbenik, poučuje tudi  v GŠ Celje ter drugih zavodih. Marko VELJKOVIĆ, trobenta, diplomant na Univerzi Gustav Mahler v Celovcu. Lovro ŽGAJNER, pozavna, profesor pozavne v GŠ Celje in 1. gimnaziji Celje, član številnih orkestrov in komornih sestavov. Matej KRAJTER, pozavna, zaposlen v orkestru RTV Slovenija, član številnih komornih zasedb doma in v tujini. Žan KOPŠE, pozavna, absolvent magistrskega študija pozavne na Akademiji za glasbo v  Ljubljani. Tomaž VOUK, tolkala, član Opere in baleta v Ljubljani. Borut PINTER, tolkala, profesor v GŠ Celje in Fernitz v Avstriji, član številnih orkestrov, komornih skupin in dirigent pihalnega orkestra v Avstriji. Đorđe MANOJLOVIĆ, klavir, profesor klavirja in korepetitor na Šoli za sodobni ples v Zagrebu, solist in komorni glasbenik z mednarodno kariero. /Objavo pripravila: Milenka Blažević, foto: Milenka Blažević