Slovenija, 7. september 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.
In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:

VPRAŠANJA MLADE STAROSTI

Po stopnicah mladih let
prišla si do starosti,
ki te bega in vznemirja,
ker ne vidiš še modrosti,
ki naj te pomirja
in daje ti polet
za mnogo lepih let.

V slovo krivičnemu trpljenju,
zdaj si lahko privoščiš
dovolj dejanj dobrote zase
in mirno misliš nase.

Zanimiva in igriva
zate so ta čas vprašanja!
Se ti že najbrž sanja,
da ne obogatiš si stanja,
če jih kar preskočiš
in se z njimi resno ne soočiš.

Kdo daje ti ljubezen,
daruje ti dovolj prostosti,
da trenutkov sreče
v tebi je lahko in bo zadosti,
da vsak dan hvalo lahko voščiš
mirnemu življenju?

Pomisli name
in nasloni se na moje rame.

ŽELJE

Ne pojdi stran.
Me božaj ves dan
z domišljijo.

Bodi Prijetna.

Ostani podjetna –
naj bom tvoj otrok.

Bodi dovzetna,
ker vsaka poteza
je sok tvojih rok
in mi ustreza.

Ne pojdi proč.

Bodi prijetna
z domišljijo
tudi čez noč.

Se v temi ne izgubi,
z ognjem me ljubi,
kot bil bi tvoj moški.

Objemaj s strastjo.

Bodi dovzetna
za moje telo.

Radovedno opažam,
da ti v veselje
so moje želje,
ker slutiš in čutiš,
da z njimi izražam
iz sebe do tebe
sramežljivo vedenje,
srčno žgolenje,
ušesno šumenje,
glave brnenje,
miselno vrenje,
nebeško lebdenje
in vse hrepenenje.

PRAVI ČAS JE ZA POGOVOR

Je srečal naju pravi čas,
ki vselej enkrat pride,
nekdo ujame ga,
drugemu uide.

Odkrito sva rekla si na glas,
da prihodnost ne zaide.

Zadnji čas sva pohitela
na pot posebnega pomena.

Med nama so odvržena bremena,
razlike niso več na krivi poti,
kjer večkrat se korak spotakne,
so zbližale se misli in daljave,
kaže, da iz pravega sva kova,
v dobrem in v slabem skupaj bova.

Sva v mrežo nežnosti se ujela,
prijazno si prišla nasproti,
zaupava v odnose prave,
ki uživala jih bova sproti,
ko bova se lepo imela.

Potrpežljivo čakam na ljubezen,
da se z ognjem me dotakne.