Slovenija, 9. november 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je z nami – za vas – pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.

In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri:

PODPRI ME
Ko nazaj se ozrem,
skoraj proslavljam
življenja lepoto,
o dogodkih različnih razglabljam,
vprašanja si razna postavljam…
Niso prazna vprašanja,
mi niso v napoto,
jih na izkušnje naslanjam,
se odgovorom klanjam,
se o lepem med nama mi sanja,
a še vedno ne vem,
če se lahko nate oprem…
Ni brez pomena
kar življenje ti da
na ramena,
da greš bolj počasi,
da gora ne premikaš,
in se času umikaš,
ki brezglavo divja,
da komaj nosiš bremena
ki jih pamet zazna.
Brez podpore
se življenju ne ljubi,
kaj bi se vleklo,
ne verjame obljubi,
da še enkrat bo steklo,
zanima ga borba,
ki lahko zmago ti da,
ali s teboj se igra…
Pomisli kdaj name,
ko boš srečo kovala
in bo borba divjala;
stori kaj zame,
če bom v zmoti
in času napoti,
če sem zate bil zlat
kot oče in brat –
podpri me takrat!

TEŽKO JE BREZ TEBE
Težko je brez tebe –
a ne boj se za mene:
imam hitre plavuti,
nosim močne peruti,
ne odnese me val,
niti vihar
vsakdanjih spoznanj,
daleč stran
od obale,
kjer je najin pristan…
Zaupam v sebe,
moč jemljem iz sanj;
v njih ti si magnet
in jaz tvoj poet.
Nič ne more mi val,
niti vihar,
ko me vleče od tebe –
daleč stran od obale,
kjer je najin pristan…
V sanjah opojnih
midva se igrava,
kot da se poznava –
dolgo že.
V sanje verjamem,
ko iz njih vzamem –
vračanje k tebi
in upanje sebi…
Ti moj si magnet,
jaz tvoj sem poet!
Težko je brez tebe,
a ne boj se za mene…
Mi je – malo – zadosti,
zato dobro živim…
Uživam v norosti
pristankov pri tebi –
daleč stran od obale,
je najin pristan, s
o skrite radosti…

POLJUB TUJCA
Obstanem tih
kot miš,
umolkne stih
ko te gledam,
kako hitiš
nikomur naproti,
po zlati poti,
kjer me večkrat zmoti
sled na tvojem vratu,
ko zares greš mimo –
s poljubom tujca…
Na najini poti
te sanjam!
Težko se zavedam,
da resnico odganjam,
ker nisi moja.
Ti pa si dama:
me bežno pogledaš,
se trenutka zavedaš,
da te obožujem,
in v zvezde kujem,
da rad bi bil tvoj.
Nič mi ne rečeš
ko srečujeva se.
Morda se le zdi mi,
da se rahlo nasmehneš,
malo zastaneš
in boleče pristaneš
s poljubom tujca
na moji stezi srca…
Vem, nisi več sama,
je tujec med nama,
a rad bi te kdaj ustavil,
lepo te pozdravil,
in bil pogumen,
z vprašanjem:
Te skeli sled poljuba
na vratu?
Boš strastnega tujca nagnala
s poti, vse v zlatu?
Se bova še srečevala
ali z ovinkom obšla?

Bo sled poljuba na vratu
ostala,
me z njo boš pregnala
s poti, vse v zlatu,
kjer sva se srečevala
in po otročje igrala?
Nič ti ne rečem,
ko srečujeva se…