Slovenija, 23. november 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je z nami – za vas – pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.
In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri:
TI SI MOJE MALO PIŠČE
Pri nas preveč je rev,
za milost prosijo,
težko se nosijo
in rožljajo s kostmi.
Ne zbodi se v trnje
s poti,
kjer iščeš zrnje
v kupu plev –
za mnoge povprečne,
nesrečne,
žalostne ljudi.
Ti si moje malo poišče!
Se zdi mi,
da preveč nikdar ti ni bilo
za sebe in za svoje mar!?
Sreča sama vselej te poišče –
če kaj narobe gre,
če je hudo
in če se kaj ne sme,
ali ko od skrbi –
v duši tvoji vre…
Ti si moje malo pišče.
Se zdi mi,
da pri tebi ni nobene zmede,
ne poznaš besede –
da ne moreš?
Ti vselej zmoreš!
Ti si moje malo pišče!
Znaš, da daš,
upanje ti je zeleno polje,
odeta v plašč miline,
polna si svežine
in železne volje,
verjameš, da bo bolje…
Ti si moje malo pišče!
Poraz te nikdar ne obišče,
in te ne išče
bolečina,
le smej se, smej
in srca grej,
naj dobrota ti bo
še naprej –
vrlina!
LEPO DELAJ Z MENOJ
Nisi kakor račka,
ki po vodi cepeta,
ti si kakor mačka,
ki rada se z menoj igra.
Jaz tebi sem igračka:
danes božaš me in rabiš,
misli moje grabiš,
jutri me pozabiš,
s seboj,
na lepše me ne vabiš.
Ko greš,
kam greš,
ne poveš,
na pručko me postaviš;
je srečanje bila napaka,
iz junaka narediš me siromaka.
Draga moja mačka,
več ne praskaj mi srca,
delaj le lepo z menoj,
kaj mi lepega zamijavkaj,
pošiljaj ljubeče poglede,
več daj od sebe,
pa nežnega naredim kaj za tebe,
da boš drhtela in me želela…
Zakaj preslišiš,
ko te prosim,
da ne praskaš mi srca,
ki te v sebi ima?
Takrat se mi čudna zdiš,
ne vem, kaj si želiš,
kot da hočeš, da sem miš,
da bi me požrla,
se obliznila in jo ucvrla.
Nisem miš, nisem miš!
Ustreza mi,
da se igračka
in ti meni mačka.
A včasih bil bi raje duh,
izginil stran od tvojih muh,
ko enostavno spreminjaš
v zapleteno,
ko ti je za vse vseeno,
ko odhajaš kar naprej,
nikoli za vselej…

Bi se še z menoj
igrala mačkica,
če bi bil pes hudoben,
s teboj šel v boj in
renčal nate,
buljil vate?
Hov, hov,
zbudiva se,
na klopi sva,
v parku,
to ni napaka,
sva daleč od mraka!
Z neba
noč svežega zraka
padla je že,
greva domov,
postelja čaka,
naju junaka!
Naj na poti,
naju nič ne zmoti,
da beseda bo razločna vsaka
sočna bo in sladka,
lepo delaj z menoj!
Nama mesec pomaga
in naju popelje,
v ljubezni veselje,
da pot do postelje
bo kratka, kratka, kratka…
KO VZNAK LEŽIVA
Ni važen čas –
kadarkoli,
ne izmikava se nikoli.
Ni važen kraj –
kjerkoli, vse naokoli.
Tega se res veseliva,
rada to narediva,
enkrat namigneš ti –
prav tiho,
drugič namignem jaz –
na glas.
In se spraviva ležat!
Vselej naju objame omama,
sva nežna in igriva:
ko vznak leživa,
prepuščaš mi roko,
da jo stiskam
in v srcu vriskam,
ker vse je jasno:
med nama
sreča je!
V krošnjah lebdiva,
kadar leživa,
z odprtimi očmi
zreva v nebo,
na glas govoriva –
kako je lepo!
naj bo še,
dolgo še…
Nebo k nama sede,
in tiho posluša besede…