Slovenija, 29. november 2025 – Ve se, da paliativna oskrba v vsaki urejeni državi zagotavlja čustveno in duhovno podporo pri spoprijemanju z neozdravljivimi boleznimi posameznika. Zato smo se odločili pogledati, kako je to področje urejeno v nekaterih evropskih državah in koliko paliativnih centrov posamezne države zagotavljajo, seveda s pogledom, kaj na tem področju zagotavlja Slovenija. Predvsem pa ali je skrb za hudo bolne kot osnova družbeno obvezujoča in ne sme biti povezana z morebitno uvedenim končanjem življenja po lastni izbiri, seveda v državah, ki imajo to z zakonom urejeno.

Osnovne ugotovitve:

Paliativna oskrba je v mednarodnih priporočilih in pri WHO opredeljena kot temeljna sestavina javnega zdravja in etična obveznost družbe — država bi morala zagotoviti dostop do nje.

Ve se tudi, da le manjše število držav ima paliativno oskrbo izrecno zapisano v zakonih; WHO navaja, da je paliativna oskrba vključena v nacionalno zakonodajo le v omejenem številu evropskih držav (samo nekaj držav). Hkrati ima več držav vsaj nacionalne strategije ali načrte.

Ob tem pa se ve tudi to, da države, ki dopuščajo ali dovolijo (po različnih pravnih ureditvah) evtanazijo obravnavajo kot ločen sklop problematike. A se ve, da v večini primerov zakonodaja o končanju življenja ne ukinja obveznosti ali dolžnosti zagotoviti paliativne storitve — pravzaprav so v državah z zakonodajo o evtanaziji pogosto močne razprave o ločitvi in o tem, da mora paliativna oskrba ostati javni standard. (držav z zakonodajo tega področja so: Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Španija, Portugalska—ter Švica kot poseben primer; nekateri drugi imajo omejene možnosti ali so v postopku. Avstrija je ena od redkih držav, ki ima obe področji urejeno vsako zase, napram drugim pa vzorno)

Kako je paliativna oskrba v praksi urejena (zakoni, strategije, standardi)

WHO in EAPC priporočata, da je paliativna oskrba del nacionalnega zdravstvenega sistema (policy, financiranje, izobraževanje, dostop do osnovnih zdravil). Kljub temu ima po WHO le nekaj držav v Evropi paliativno oskrbo eksplicitno v nacionalni zakonodaji; mnoge imajo bolj: (a) nacionalne strategije/načrte, (b) standarde ali smernice, (c) akreditacije za specialistični izobraževalni program.

EAPC Atlas (2019 in novejše atlase/regije) zbira podrobna poročila po državah: kaže razlike v pokritosti (npr. število specializiranih ambulant, paliativnih postelj, hospicov, mobilnih ekip). V nekaterih zahodnoevropskih državah so specializirane storitve široko dostopne; v velikem delu Srednje/Vzhodne Evrope pa je ponudba omejena ali le delno razvita.

Pa si poglejmo stanje po nekaterih državah:

Slovenija:

Paliativna oskrba v Sloveniji obstaja (oddelki, hospic/hospitalne enote, timi za paliativo), vendar so pokritost in nacionalna implementacija po EAPC ocenjeni kot srednja do nizka; država ima nekatere nacionalne dokumente in pobude, vendar so razlike med regijami. (EAPC Atlas 2025 poročila).

Kot se ve, je julija 2025 sprejet zakon o asistiranem končanju posameznikovega življena na referendumu 23. novembra 2025 zavrnjen. V razpravah o referendumu so nasprotniki pogosto poudarjali potrebo po izboljšanju paliativne oskrbe kot alternative. Ker je zakon zavrnjen, se je zdaj oglasilo tudi ministerstvo za zdravje, ki je začelo govoriti o obveznosti države po zagotavljanju paliativne oskrbe politične in zdravstvena naloge.

Nizozemska:

Paliativna oskrba je v Nizozemski dobro razvita in vključena v zdravstveni sistem; država ima široko mrežo hospicov, paliativnih oddelkov in mobilnih timov. EAPC klasificira Nizozemsko kot visoko razvito področje.

V Nizozemski obstaja dolgoletna praksa, da se paliativna oskrba in zakonodaja o evtanaziji obravnavata ločeno — kljub zakonodaji o eutanaziji država ohranja močne paliativne storitve in izobraževanje. Raziskave tudi kažejo, da legalizacija ni avtomatično zmanjšala vlaganj v paliativo; nasprotno, včasih so razprave spodbudile investicije v paliativno nego.

Belgija:

Belgija ima nacionalno prepoznavno politiko paliativne oskrbe; že od zgodnjih 2000-ih obstajajo zakoni o paliativi in podatki kažejo na urejeno omrežje. EAPC jo ocenjuje kot visoko razvito. KCE (Belgijski inštitut) redno ocenjuje in daje priporočila za krepitev ponudbe.

V Belgiji obstaja institucionalno priznavanje, da paliativna oskrba in eutanazija soobstajata; zakonodaja o eutanaziji ni zamenjala obveznosti ponuditi paliativno oskrbo. Belgijski strokovni dokumenti opozarjajo, da je potreben močan sistem paliativne oskrbe ne glede na možnosti končanja življenja.

Španija:

Španija ima nacionalne smernice in razvit sistem paliativne oskrbe, vendar so medregijske razlike (regioni imajo avtonomijo).

Nacionalne politike in regionalne pobude večinoma poudarjajo dostopnost paliativne oskrbe, torej pravna možnost evtanazije ni zamenjala države kot nosilke dolžnosti zagotavljanja paliative.

Portugalska:

Portugalska je v zadnjih letih razvijala paliativne politike; prizadevanja so v teku. A EAPC ocenjuje kot srednje še ne prav razvito.

Zaradi kompleksnih sodnih/političnih postopkov je situacija v Portugalski (glede izvajanja zakonov o končanju življenja) nestabilna; ne glede na to država razvija paliativno oskrbo kot javnozdravstveno nujnost.

Švica:

Švica ima močno zdravstvo in razvejan sistem paliativne oskrbe; prav tako je močan civilni sektor (hospici, domače ekipe).

Švica ločuje obveznost ob zagotovitvi paliativne oskrbe od zakonitosti asistiranega samomora; v praksi obstaja torej obe možnosti. Zaradi internacionalnega interesa (tuji državljani, ki pridejo iskat pomoč) so v zadnjih letih uvedeni dodatni postopki in nadzori.

Avstrija:

Avstrija ima dobro razvito mrežo paliativne oskrbe (bolnišnične paliativne enote, mobilne ekipe), Po EAPC klasifikaciji ta v smislu dostopnosti in strokovnosti v primerjavi z EU ima to področje sorazmerno zelo dobro urejeno.

Ve pa se, da se v Avstriji zakon o asistenci pri umiranju izvaja vzporedno s pokritostjo paliativne oskrbe; politične in strokovne razprave pogosto izpostavljajo potrebo po močni paliativni mreži, da se zagotovi, da izbira za konec življenja ni edina možnost za ljudi s trpljenjem.

In zdaj še zaključek – To je na hitro pregledano stanje, ki pa bi od Slovenije – odgovornih – po našem mnenju zahtevalo naslednje prestope ne samo govorjene, tako bi moralo biti, pa tako še ni.  

Dejstvo je, da je kakovost paliativne oskrbe osnova, ki pokaže resnični obraz socialne države.
Ne merimo ga v številkah, temveč v tem, ali človeka ob koncu življenja pustimo samega.

Slovenija lahko ostane v povprečju ali pa se odloči, da bo dala prednost človečnosti pred finančnimi izgovori.
Ko se bo to zgodilo, ne bomo več razpravljali o tem, ali je paliativa pomembna — temveč bomo verjeli, da si vsakdo zasluži, da njegov zadnji del življenja mine v miru, ne pa v tihem trpljenju.

In še to! Evropske primerjave dokazujejo, da dobro organizirana paliativna oskrba ni razkošje, ampak ključni del sodobnih zdravstvenih sistemov. Slovenija pri tem zaostaja za državami s primerljivo blaginjo, kar predstavlja tako strokovni kot moralni izziv.

Zato je nujno vzpostaviti ambiciozen, izvedljiv in dolgoročno financiran državni program, ki bo bolnikom zagotavljal celostno oskrbo.
Le tako bomo lahko govorili o zdravstvenem sistemu, ki varuje dostojanstvo človeka v vseh fazah življenja — tudi zadnjih./Objavo pripravil J. Temlin/