Slovenija, 30. november 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je z nami – za vas – pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.
In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri:

KDAJ PA KDAJ
Na poljih novega,
kdaj pa kdaj,
tudi midva odkrivava
drug drugega.
V glavnem se
ujemava.
A tudi čudiva,
se kdaj pa kdaj,
ko se iščeva
brez mask
in se izzivava,
do prask
(ki jih dobiva),
ker ne poznava
se dovolj.
Molk tvoj ali moj
zareže vselej in pove,
da izgubila se je
dobra volja,
da nečesa je dovolj;
na robu polja
izgubljenih sanj
se čas ustavi…
Ko zaboli,
le čista vest
me vzame v bran,
ker me pozna,
spravljivo pravi ti,
da vzroka ni,
da se obračaš stran
in tiho si.
Da me ne ljubiš
več dovolj,
navržem ti,
vedi, kar tako!
Ne zameri,
angel iz nebes!
Še si miren dom
s teboj želim,
da bi ne bil zgubljen
na robu polja,
da več v molku ne ihtim,
želim, da veš,
kadar k robu polja greš,
tudi zate me skrbi,
angel iz nebes:
še sem zaljubljen vate – do ušes…

NA GLAS MI POVEJ
Vem, sramežljiva si
in samo zato,
ker sem
ta hip ob tebi,
na glas
mi rekla ne bi,
da ti manjkam,
da sem le jaz
tvoj tip
in da me vselej
najdeš v sebi,
ko me ni.
Manjkaš mi!
Ko te ni,
te vselej čutim v sebi…
Želim goreče,
da mi poveš
na glas,
tu, kjer od ljubezni
sem zadet,
preden spet
z mojo dušo greš,
ta hip,
da sem tvoj tip,
in daš mi moč,
da kot nekoč
po najstniško zardim
in se stopim od sreče.
Si moj tip!
Ne le ta hip,
vselej te najdem
v sebi…
Daj, da kmalu
se stopim
od sreče, daj, daj…

KO SE ODSELIŠ OD ZDAVNAJ
Glavo si beliš
kako pozabiti,
OD ZDAVNAJ uiti
in K DANES priti,
glavo si beliš…
Omembe je vredna
vsaka sprememba
s svetlo obrobo,
spusti jo k sebi –
za samopodobo,
ki nizko je v tebi…
Poskusi pokončno,
ko se odseliš
od bolnih dogodkov,
naivnih razsodkov
OD ZDAVNAJ –
dokončno,
da ne ponovi se več v tebi
zla bolečina,
predelaj v sebi
rane spomina,
jih zlahka zaceliš,
ko se odseliš.
Nič več razglašena,
nisi kar ena,
nič več nobena,
nič narejena,
si izvirno poštena,
si edina in ena…
Skritim besedam,
ki te dušijo,
daj melodijo
svetlobe!
Odvrzi okove,
preženi strahove,
ki s teboj se igrajo,
miru ti ne dajo,
si edina in ena…
Ne bo ti težavno,
ker bo naravno,
vse ti bo ravno:
ker bo obetavno,
in večkrat zabavno,
ker ti si edina in ena.
Ko se odseliš OD ZDAVNAJ,
ah, ko se odseliš –
vse bo tako enostavno…