Slovenija, 6. december 2025 – Ob poimenovanjih, kot so “Veseli december”, “Čarobni december”, “Prešerni december” in podobnih novodobnih poimenovanjih adventnega in božičnega časa se zastavlja vprašanje, zakaj se le pri nas izvajajo ta preimenovanja, povezana z adventom in božičem. Kot je zaznati, se predvsem večja slovenska mesta trudijo organizirati dogodke, ki naj bi bili sprejemljivi za vse prebivalce – verne, neverne, pripadnike različnih veroizpovedi, ob tem pa mislijo, da se bodo z izključitvijo izraza advent odmaknili od krščanske tradicije ter tako dosegli svojo politično nevtralnost.

Res je, da se nazivi tipa “Veseli december” ali “Čarobni december” lahki slišijo “praznično”, brez verskega poudarka. A je dejstvo, da za promocijo turizma nimajo takšnega učinka kot mislijo snovalci nazivov brez tradicije.  

Ve se, da so današnje mestne prireditve po Evropi v veliki meri usmerjene v: stojnice, koncerte, kulinariko, nakupovanje in zunanja druženja. Torej komercializacijo praznikov. To pa je diametralno nasprotje adventa, ki je v krščanskem izročilu čas pričakovanja, umiritve in tišine, zato se klasično adventno ime ne sklada z dejansko vsebino mestnih programov. A to ne pomeni, da je z uporabo “praznično”, »veselo«, “čarobno” prava rešitev. Ne! Ravno nasprotno, predstavljajo isto, kot če bi »izrabljali« Advent, le da gre v tem primeru za maličenje tradicije s strani neukih slovenskih politikantov – brez poznavanja tradicije. 

In kako je to v drugih evropskih mestih?

Avstrijska mesta – s poudarkom na Dunaju, ki po turistični uspešnosti prehiteva celotno Slovenjo, ponujajo svojim obiskovalcem in domačinom svoj »Weihnachten«. Salzburg ponuja – Salzburger Advent, Gradec – Grazer Adventmärkte. To pa pomeni, da Avstrijci ne čutijo potrebe po “nevtralizaciji” imena, čeprav so dogodki turistični in zelo komercialni.

Ker smo bili nedavni na Dunaju naj dodamo, da na Dunaju obstajajo različni sejmi z različnimi identitetami (romantični, tradicionalni, družinski), vendar nikjer ne bežijo od besede Advent ali Weihnachten.

Madžarska mesta – Tam prizorišča in dogodki pogosto nosijo jasna imena: Advent Budapesten, Adventi Várkert, Budapesti Adventi Vásár. Kar pomeni, da je Adventna simbolika del nacionalne identitete; tudi politično vodstvo pogosto izpostavlja tradicijo. A je dejstvo, da je poudarek na »učinku«.

V Italiji, se pristop razlikuje po regijah: Sever (Južna Tirolska, Trentino): Mercatini di Natale, Avvento in Trento — zelo adventno usmerjeno, močan nemški vpliv. Medtem pa center/jug upodabljata  bolj splošna poimenovanja (npr. Natale a Napoli), a nikoli izmišljene besede, ki bi izbrisale advent ali božič.

Na hrvaškem zadnja leta dobesedno pretiravajo s svojim Adventom v Zagrebu, ki se je začel 29. novembra in bo trajal do 7. januarja 2026 (upamo, da se ve, zakaj do takrat). Advent v Zagrebu je dogodek, ki se odvija v adventnem in božičnem času na več lokacijah v središču Zagreba, ki jih zelo radi obiščejo tudi prebivalci mest severne sosede kjer ji ponujajo “Veseli december”, “Čarobni december”, “Prešerni december”…

Torej! V Večini evropskih držav Advent in Božič ostajata jasno poimenovana, tudi kot so prireditve turistične in sekularne. Imena niso “nevtralizirana” v stilu “veseli december” ali “čarobni december” in podobno.

To pa pomeni, da se sekularna družba – tista, ki ni puhloglava in ozko politikantska – ne odreka tradicijam — nasprotno, tradicije se pogosto znova premislijo, interpretirajo in umestijo v sodobni kontekst. To pa pomeni, da Advent ni več izključno verski obred, temveč tudi: kulturni dogodek, družinska navada, a tudi umetniški navdih.

No, in zdaj še k Adventu na slovenskem pred tem, ko nas tega še ni bilo sram, da obstaja, torej veliko pred tem, ko nam je gospod/tovariš Jože Smole izbojeval BOŽIČ.

In tu je osnova, ki potrjuje, da današnji t. i. veljaki ne poznajo elementov slovenske kulturne dediščine, ali bolj prijazno rečeno jo namerama želijo zanemariti z uvedbo “Veseli december”, “Čarobni december”, “Prešerni december”…

Advent kot štiritedensko obdobje priprave na božič ima v slovenskem prostoru večstoletno tradicijo, ki presega njegovo versko razsežnost. V zgodovinskih virih je advent povezan s številnimi simboli, navadami, umetnostnimi praksami ter kulturnimi prilagoditvami, ki so se oblikovale v različnih pokrajinah slovenskega etničnega prostora. Čeprav je sodobna družba večinoma sekularizirana, advent ostaja del kulturne dediščine zaradi svoje zgodovinske kontinuitete, umetnostne vrednosti in družbenega pomena.

Ve se tudi, da slovenski prostor sledi rimskemu cerkvenemu redu prek oglejskega, pozneje salzburškega vpliva. Že srednjeveški rokopisi, kot je Kodeks Cividalensis (9. stoletje), pričajo o liturgičnih posebnostih adventa na območjih, kamor so segale zgodnje krščanske strukture.

V pozni srednjeveškosti se adventno izročilo utrjuje tudi v ljudskih praksah: postni dnevi, posebne molitve in omejitve v vsakdanjem življenju so bili v 15. in 16. stoletju pogosti v številnih slovenskih pokrajinah (prim. France Snoj, Leksikon cerkvenih izrazov, 1991).

Adventni običaji kot del slovenske etnološke dediščine

Miklavževanje – Miklavževo čaščenje (6. december) je dokumentirano že v visokem srednjem veku. Slovenski prostor se tu uvršča v širši evropski kulturni krog, kar potrjujejo zapisi iz 13. stoletja, povezani z oglejskim patriarhatom. Janez Höfler (1992) navaja, da so v slovenskih mestih in trgih Miklavževe bratovščine obstajale že v 15. stoletju.

Slovenska različica miklavževanja, s spremljevalci angeli in parkeljni, se uveljavi v zgodnjem novem veku. Gre za sinkretičen pojav, ki združuje krščansko hagiografijo s predkrščanskimi zimskimi obredi. Etnolog Niko Kuret (Praznično leto Slovencev, 1965–1971) je miklavževanje označil kot enega najčistejših primerov ljudske dramatizacije zimskega obreda v slovenskem prostoru.

Adventni venec – Adventni venec je precej mlajši običaj. V Evropi se razširi v 19. stoletju, njegov izvor pa je povezan s protestantskimi dobrodelnimi ustanovami v Hamburgu (prim. Gertrud Lehnert, Weihnachtsbrauchtum, 2003). Na Slovenskem se adventni venec množično uveljavi šele v 20. stoletju, najprej v katoliških družinah, pozneje kot univerzalni simbol pričakovanja, zimskega svetlobnega ritma in družinskega obreda.

Kljub poznejšemu prihodu je hitro postal del domačega okolja, imajo pa nekatere pokrajine tudi posebne oblike zelenja ali sveč — Prekmurje in Gorenjska imata bogato tradicijo ročno izdelanih vencev (navedeno v delih Marije Makarovič).

Koledovanje – Koledovanje ima staroslovanske in predkrščanske korenine, kar potrjujejo primerjalne raziskave med slovanskimi narodi (prim. K. Moszyński, Kultura ludowa Słowian, 1929). Kasneje se obred kristjanizira in postane del božičnega cikla.

Kolednice, ohranjene v zapisih med 17. in 19. stoletjem, so pomemben del glasbene dediščine. Glasbenik in etnolog France Marolt jih je podrobno raziskal v okviru zbirke Slovenske ljudske pesmi. Zanimiv je tudi regionalni značaj koledniških skupin — od zvezdarjev na Gorenjskem do trikraljevskih kolednikov na Štajerskem.

In še to! Dejstvo je, da uvajalci “Veselega decembra”, “Čarobnega decembra”, “Prešernega decembra” in drugih izmišljotin, ki so brez osnov poznavanja naše tracije, nikoli ne bodo mogli ovreči osnovnih dejstev, da advent na Slovenskem ni zgolj liturgični čas, temveč pomemben del naše kulturne zgodovine. Gre za običaje, ki pričajo, da je Slovenija bilo in bo ostala del evropske kontinuitete.

Dela etnologov, umetnostnih zgodovinarjev in liturgičnih raziskovalcev – od Nika Kureta in Marije Makarovič do Franceta Steleta in Janeza Höflerja (in tudi dragih pomembnih poznavalcev tega področja naše tradicije in kulture) jasno kažejo, da advent ni le izraz verske pripadnosti, temveč bogat zgodovinski pojav, v katerem se zrcalita identiteta in ustvarjalnost slovenskega prostora. 

Zato velja vedeti, da zgodovinska in etnološka dediščina adventa ostajata pomemben most med preteklostjo in sedanjostjo, ki prispevata k razumevanju slovenske kulturne krajine in njenega mesta v širšem evropskem kontekstu.

Advent je torej zgodovinsko dokazljiv del slovenskega prostora, ki ga strokovna literatura jasno potrjuje. Če ga v javnem prostoru nadomestimo izključno s komercialnimi konstrukti, tveganje ni le izguba simbolnega pomena, temveč razredčenje kulturne prepoznavnosti naroda.

Dolžnost družbe – in zlasti kulturne politike – bi morala biti, da tradicijo ne razkraja, temveč jo razume, neguje in nadgrajuje. Praznični čas lahko ostane živahen, sodoben in komercialno uspešen, ne da bi zato izgubil svoje korenine. Prav te korenine pa Sloveniji danes najbolj primanjkuje v primerjavi z državami, ki znajo svojo tradicijo samozavestno predstaviti svetu.

To pa pomeni, da trenutni samopašni oblastniki s svojimi izmišljotinami “Veselega decembra”, “Čarobnega decembra”, “Prešernovega decembra” in drugih izmišljotin lahko našo zgodovino popačijo, kot se jim zahoče. To so osnovna dejstva!/Objavo pripravil J. Temlin/ Fotografije le ponazoritvene – arhiv LJN/