Slovenija, 7. december 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je z nami – za vas – pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.
In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri:

ZUNAJ SE DANI
Ko se zdani,
ti ne ostajaš,
ti vztrajaš,
da prej se to in ono uredi.
Na vrhu sveče
ogenj je prižgan
in ziblje se drhteče…
Kot da že
naslonjena si name,
se mi zdi
kot da si tu,
in se oglašaš
klicem iz osame,
v željah hrepenečih
se pojavljaš
kot privid,
stopaš pred oči
predolgega čakanja;
prineseš vselej
mi darov,
in nek nemir božanski,
spokojnost tihega sveta
nagajivosti izvir,
da se z radostnim stihom
lotim sreče,
ker sva skupaj!
Z enim samim pihom,
dehteče in ljubeče,
ugasneš sveči moj nemir.
Še te ni,
šele prihajaš
in zunaj se dani,
spet dan bo nov,
kje se nahajaš!?
PREBUJANJE Z GUBICAMI
Na ulicah mesta,
proti koncu noči,
luna zaide
v novo iskanje,
nevidno stanje,
prebujanje pride –
vse manj je luči –
jutra koraki
ugašajo sanje.
Odsev neba,
znova in znova
znajde se
v sobici mali,
kjer v prebujanju
leživa midva:
»Smo se naspali?!«
V jutru iz sna
rojeva se znova,
kakor vsak dan,
še en nedolžen
in radoveden – dan.
Vselej zadanem
glavni dobite,
ko oči odprem zaspane
in vate se zazrem,
objame me užitek
ljubljenja,
gledanja –
tvojega
nedolžnega prebujanja…
Rad gledam z užitkom
prebujanje tvoje,
ko slutim, da čutiš
na svojem obrazu
moje oči – moje muhe,
gub se sramuješ,
stran se obračaš,
skrivaš med rjuhe,
si nič ne poveva;
mi gre kar na smeh,
ko pogled mi zavračaš,
brez besed veva,
da se obeh,
z gubami starost loteva.

Še te bom gledal,
v tej sobici mali,
z velikim užitkom,
poln lepih obljub,
da bom tvoj.
Še te bom gledal,
še bolj poželjivo,
zaradi vseh gub;
da so, nisva kriva,
tudi ne drugi,
z njimi živiva
ter jih sramežljivo,
po tvoji zaslugi –
v jutrih ljubeče deliva…
BO
Pogosto ne prideš,
nič me ne prosiš,
poredko me kličeš,
zaposlena na polno
ves dan
pozabljaš name;
je razumljivo
in sprejemljivo,
ker v srcu me nosiš
ljubeče vsak dan.
Rešitve lovim,
ko te obišče nemoč,
in mi jo prineseš,
ker veš, da sem s tabo,
da še sem za rabo,
da zate držim,
da lahko se zaneseš
na mojo pomoč.
Brez napovedi,
si tokrat prišla, drugačna.
Smeh, raztegnjen do ušes,
nekaj je razkrival,
tesen tvoj objem
še malo je prikrival,
dokler nisi rekla,
da gre zelo zares,
da ob njem sem prvi,
ki vem, da je in bo.
Težko si verjela,
glede na leta,
da boš še srečo ujela.
Si želela,
si se bala,
si čakala,
dočakala –
raste v tebi.
Poveseli se z menoj,
ko življenju žvrgolim.
Hvala ti zanj,
z njim bo lepo,
bo prijazno in veselo,
bo, bo, bo, bo, bo!