Slovenija, 14. december 2025 – Spet je teden naokoli, in spet je z nami – za vas – pesnik Srečko Čož s svojimi tremi pesmimi, ki jih namenja ljubiteljem poezije. Gre za pesnika, ki nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu. In ta čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem in spodbujajo vse.

Gre za pesnika, ki je avtor kar enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjene, Ko te ni, Sem in Dar.
In pesnik Srečko Čož iz omenjenih pesniških zbirk, vsako nedeljo “naredi” za vas “tri korake”, in sicer s tremi s svojimi pesmimi. In tokrat je “naredil” te tri:

PRIPELJI GA DOMOV
Še ne pripelji ga domov,
premalo ga poznaš!
Kaj če si zanj le dober ulov
(sta skupaj šele dober teden,
ni biti mi težko vseveden):
premalo ga poznaš!
Še ne pripelji ga domov,
premalo ga poznaš!
Mi praviš, da sem beden,
preveč je čas surov
in on ni nujno dober, če je čeden…
Praviš, da so drugi časi,
da zdaj se ne hiti počasi!
Za tebe on je zlat,
za mene tat
in zver:
odpeljal mi bo hčer…
Je bahav, je svojeglav?
Je zaposlen in je pošten?
Te rad posluša?
Kakšna je njegova duša?
Zna jokati, zna čakati, zna lagati?
Ko sta narazen
le pomisli:
je dovolj prijazen,
nežen, skromen
ali le simpatična prikazen,
ko sta narazen…
Ko boš vanj zares verjela
in bo v tvoji glavi čisto pravi –
pripelji ga domov!
Mi ne bo več tat in zver,
pogledam ga v oči
in mirno mu zaupam
tebe, draga hči…

SREČO TI UJAMEM
Gre po cesti deklica,
čedna mlada mamica.
Voziček vozi pred seboj,
droban je ptiček v njem, hoj, hoj…
Prepeva ptiček pesmico
in gleda srečno mamico…
V mrak ne verjamem,
ti boš ozdravela,
otroka imela,
jaz srečo ti ujamem!
Vsak dan rodi se kup otrok, v
sak dan se sliši njihov jok,
vsak dan rodi se solzica,
bila bi rada mamica…
Dolgo skupaj hodiva,
da ozdravela boš, verjamem!
Zato sem tu, da srečo ti ujamem,
da več ne blodiva!
Bi pa po krivem me sodila
misleč, da bi me takrat izgubila,
ko zaslišal bi presunjen jok:
ne bo otrok, ne bo otrok!
Prav je, da nežna ženska roka
nariše večkrat veselega otroka,
oči se zasvetijo,
nekaj toplega dajejo…
Srce pravi: ne obupaj!
Srce pravi: draga upaj, upaj!
Gre po cesti deklica,
čedna mlada mamica…

NE UGASNI MI SRCA
Tu – tu …
»Ta mau, kok si neodgovoren!
Sm te hotla ne eno pijačo povabt,
pa te ni, kua je zdaj to!?
Se pa jutr slišmo, ne? Čao!!!«
Tu – tu …
Me vabiš na pijačo
in imaš me za igračo.
Že prav, že prav,
si misli tvoj ta mau…
Si rekla, da težim,
naj si samo želim,
da boš prišla, ko boš prišla,
da se ti čuden zdim,
ko včasih tiho obsedim.
Me hočeš res raniti;
in reči, da sem drugi?
Sploh zmoreš ti čutiti,
da tvoj ta mau –
zmore za oba ljubiti!
Do kdaj se boš igrala,
in kdaj se boš vprašala:
kje hodi upanje,
kam gre zaupanje?
Saj več ne bom težil!
Zaprem si hrepenenje,
in nikomur ne odprem;
počakam tisti dan,
ko bo na pragu upanje,
ko bo nemir želja
pobožalo zaupanje…
A ne ugasni mi srca!
Rad bi te zmogel še objeti,
in s tabo zagoreti,
ne ugasni mi srca!