Slovenija, 18. december 2025 – Na današnji dan, 18. decembra 1951, je film Kekec doživel svetovno premiero na filmskem festivalu v tujini. In takrat si verjetno nihče ni predstavljal, da se bo iz skromne filmske pripovedi rodila ena najtrajnejših slovenskih kulturnih ikon.

Kot se ve, je Josip Vandot (slovenski mladinski pisatelj, rojen 15. januarja 1884 v Kranjski Gori, umrl je 11. julija 1944, Trnjanski Kuti naselje na Hrvaškem) v svojih zgodbah ustvaril lik Kekca – pogumnega pastirskega dečka, ki se ne boji krivice in zna premagati strah z iznajdljivostjo.

Zgodbe so med mladimi bralci izjemno priljubljene in hitro postanejo del slovenskega kulturnega prostora. Velja dodati, da je Vandotov Kekec že pred filmom veljal za simbol svobodnega duha in upora proti nasilju – lastnosti, ki jih film še dodatno poudari.

Kekec je nato s pomočjo režiserja Jožeta Galeta postal filmski lik. Še več! Postal je simbol poguma, dobrote in svobode, ki nagovarja generacije gledalcev.

Film temelji na zgodbah pisatelja Josipa Vandota, ki je v slovenski prostor postavil junaka, kakršnega prej nismo poznali: otroka, ki se ne uklanja strahu in avtoriteti, temveč zaupa lastni presoji in čutu za pravičnost. Filmska priredba je to literarno dediščino spoštljivo ohranila, hkrati pa ji dodala vizualno razsežnost, ki je bila za slovenski film prelomna.

Kot že zapisano je za režijo poskrbel Jože Gale, avtor z izrazitim občutkom za pripoved. Njegov Kekec ni idealiziran junak, temveč radoveden, včasih trmast deček, ki se znajde s pogumom in bistrostjo. Prav ta človeškost daje filmu toplino in verodostojnost, zaradi katerih ostaja živ tudi danes.

Posebno poglavje filma je narava. Kamera Ivana Marinčka ne uporablja gorskega sveta zgolj kot ozadje, temveč kot prostor preizkušnje in svobode. Snemanje v Julijskih Alpah je potekalo v zahtevnih razmerah, a prav ti posnetki dajejo filmu avtentičnost in vizualno moč, ki jo redko srečamo v takratni filmski produkciji.

V vlogi Kekca se je zapisal Matija Barl, katerega naravna in neobremenjena igra je ključna za uspeh filma. Ob njem nepozabno izstopata Pehta v interpretaciji Franceta Presetnika in Bedanec, ki ga je upodobil Ivan Jeklin – lika, ki s svojo izrazitostjo ustvarita pravljično napetost in simbolizirata strah, ki ga mora junak premagati.

Pomembno vlogo ima tudi glasba. Pesmi iz filma, predvsem »Dobra volja je najbolja«, so presegle platno in postale del vsakdanjega kulturnega spomina. Glasba ne spremlja le dogajanja, temveč poudarja osnovno sporočilo filma: da se pogum in dobrota vedno začneta pri posamezniku.

Kekec je s svetovno premiero leta 1951 stopil v mednarodni prostor in obenem utrdil temelje slovenskega filmskega ustvarjanja. Njegova moč ni v spektaklu, temveč v iskrenosti – v zgodbi, ki zaupa otroku, naravi in preprostim vrednotam. Prav zato film ostaja živ, aktualen in ljubljen tudi desetletja po nastanku. No, tudi zato smo morali, na današnji dan 18, decembra, ko je Kekec »odšel« v svet, ponovno obuditi spomin, ko je slovenski film dobil svojega junaka.

No, dobili smo celo več, kar se danes rado spregleda. Dobili smo izjemen film, ki predstavlja pogum pastirskega dečka, ki se ne boji krivice in zna premagati strah z iznajdljivostjo. Ne kot danes, ko se Pehtam in Bedancem tako radi uklonimo. Vidite, tudi zato se je zanimivo zreti v čas, ko je slovenski film dobil svojega junaka – Kekca.

In še kratek časovni pregled smo izbrskali:

Pred 1950 – nastanek literarnega lika Kekca (Josip Vandot)

1950 – odločitev za filmsko priredbo

1950–1951 – priprave in režija Jožeta Galeta

1951 – snemanje v Julijskih Alpah, izbor Matije Barla

1951 – nastanek filmske glasbe in pesmi

18. december 1951 – svetovna premiera filma

Po letu 1951 – Kekec postane slovenska filmska klasika

In še to! Film si je v kinematografih premierno ogledalo 62,855 gledalcev, skupaj pa čez 800,000. V tujini je bil film predvajan tudi na Madžarskem (1956), Zahodni Nemčiji (1956), Kitajski (1957), Vzhodni Nemčiji (1967), Argentina itd…/Objavo pripravila: Alenka T. Seme/Foto arhiv LJNovice/