Slovenija, 26. december 2025 – 26. decembra v Sloveniji praznujemo dan samostojnosti in enotnosti (plebiscit je potekal 23. decembra 1990). Redkeje pa je govora o tem, da ideja slovenske državnosti ni nastala čez noč. Še redkeje omenimo ljudi, ki so o političnem prostoru Slovencev razmišljali takrat, ko se je to zdelo skoraj nepredstavljivo.
Eden takih je bil Matija Majar – Ziljski (1809–1892) – duhovnik, narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj. Taje že leta 1848, v času pomladi narodov, je v listu Slovenija predstavil zamisel preureditve Habsburške monarhije v zvezno državo narodov, v kateri bi imeli Slovenci svojo politično enoto, svoj jezik in svoj prostor.
Majar ni bil revolucionar v današnjem pomenu besede. Ni klical k razbijanju države, temveč k pravični ureditvi, kjer narod ni folklorna posebnost, temveč nosilec politične suverenosti. Njegova ideja Zedinjene Slovenije ni bila sanjarija, ampak trezna ugotovitev – saj se ve, da je narod brez političnega prostora vedno odvisen od volje drugih.
Zakaj se velja spomniti Matije Majerja, ki je danes skoraj pozabljen v uradnih govorih? Morda zato, ker nas opominja, da slovenska samostojnosti ni dar zgodovine, ampak rezultat dolgega intelektualnega in moralnega napora. In ker pokaže, da so Slovenci že sredi 19. stoletja vedeli, kaj hočejo, in sicer: svoj jezik v javnosti, svojo politično subjektiviteto in svoj prostor v Evropi.
Ko danes govorimo o samostojni Sloveniji, bi bilo pošteno priznati, da leta 1990/91 ni bil začetek, temveč uresničitev. Uresničitev misli ljudi, kot je bil Majar, ki je »videl daleč naprej«, ne z orožjem, ampak z idejo.
Dan samostojnosti in enotnosti zato ni le obletnica neke odločitve, temveč tudi vprašanje za sedanjost, in sicer ali znamo s svojo samostojnostjo ravnati tako odgovorno, kot so jo znali sanjati tisti, ki je niso dočakali?
Ob tem pa še velja dodati to! Ob praznikih, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije, pogosto poslušamo govore, v katerih se zdi, kot da se je slovenska želja po samostojnosti začela šele z današnjimi političnimi akterji. Kot da pred njimi ni bilo ne misli, ne hotenja, ne poguma, ampak le praznina, ki jo je napolnila šele sodobna politika. Ne! Zgodovina pa govori drugače.
Matija Majar – Ziljski in mnogi za njim dokazujejo, da je slovenska pot k samostojnosti dolga, prekinjana, a vztrajna. Da ni last ene generacije, ene stranke ali enega trenutka. In da si zaslug zanjo ne more prisvajati nihče, temveč jih lahko sedanja generacija le spoštljivo prevzame v varstvo.
Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je Slovenija danes del Evropske unije – skupnosti, ki prinaša koristi, a tudi pomeni, da je bil del samostojnosti zavestno prenesen na nadnacionalne institucije. To samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Postane pa vprašljivo, če o tem ne razmišljamo, če ne znamo več razlikovati med sodelovanjem in odpovedjo lastni presoji.
Še bolj pa bi morali imeti v mislih desetletja življenja v sistemu, ki je z enopartijsko doktrino odvzemal pravico do svobodnega mišljenja, kjer je bila lojalnost pomembnejša od resnice in enotnost pomembnejša od odgovornosti. Tak sistem ni pustil globokih sledi le v politiki, temveč tudi v načinu razmišljanja – sledi, ki jih ni mogoče izbrisati čez noč.
Zato je morda največji izziv slovenske samostojnosti danes prav ta, in sicer: ali znamo misliti z lastno glavo, tudi takrat, ko to ni udobno; ali razumemo samostojnost razumeti kot pravico do suverenega odločanja, ali le kot priročno besedo za praznične govore.
Matija Majar nas uči, da samostojnost ni stanje, ampak proces. Ni trofeja, ampak odgovornost. In da narod, ki pozabi svoje mislece, tvega, da bo nekega dne izgubil tudi tisto, o čemer so oni razmišljali daleč pred svojim časom.
A je prej omenjeno uresničeno v preteklih 35. letih, do koder seže, če sploh, spomin sedanjim generacijam?
Ne, ni! In sicer, ne zato, ker s takšnimi politiki, ki sedijo na stopnicah Cankarjeve Gallusove dvorane (tri dni pred praznikom) in modrujejo o nečem, kar nima veliko skupnega s samostojnostjo (z enotnostjo pa še veliko manj) in tudi ne z vizijo Slovenije, to ni mogoče. Dejstvo je, da s takšno politiko samostojnosti ni mogoče zadržati, o enotnosti pa sploh ni mogoče govoriti. To pa kaže na to, da se nam samostojnost odmika, vizija pa s takšnimi nastopi sploh ne obstaja.
Da se ve! Enako bi zapisali, če stopniščni perfórmans ob slavnostni obeležitvi praznovanja samostojnosti in enotnosti izvedel kdo drug./Objavo pripravil: Janez Temlin/