Slovenija, 2. februar 2026 – Zdaj, ko smo vse bližje izteku mandata te vlade in Državnega zbora smo se odločili pogledati delovanju obeh skozi prizmo odločanj. In sicer koliko odločitev je bilo v Državnem zboru izpeljano po rednih postopkih, koliko po skrajšanih in koliko po nujnih postopkih.

Kot kažejo podatki – ti še niso dokončni – je Državni zbor v obdobju 2022–2026 dosegel delež skrajšanih + nujnih zakonov skoraj polovico – ali kot kažejo skoraj polovice od 427 sprejetih zakonov (do 21. 1. 2026).  

Vlada pa je pomemben del odločitev sprejemala na dopisnih sejah, in sicer je odločala, do 27. 1. 2026,  na 406 dopisnih sejah in le 189. rednih.

Formalno tako za Državni zbor kot vlado velja, da je bilo vse zakonito. A je skozi prizmo demokracije to »hitenje« zaskrbljujoče. Namreč izredni postopki so v demokratičnem sistemu namenjeni izjemnim okoliščinam: vojne, naravne nesreče ali za neodložljive krizne ukrepe. Če pa postanejo stalni način vladanja, to ni več odziv na nujnost, temveč zavestna politična izbira. Izbira, ki zmanjšuje razpravo, omejuje nadzor in skrajšuje čas, v katerem javnost lahko sploh razume, kaj se odloča v njenem imenu.

Podatki govorijo sami zase, ko gre za Državni zbor

Obdobje	Organ	Skupno sprejetih zakonov (do 21.1.2026)	Redni postopki	Skrajšani postopki	Nujni postopki	Delež skrajšanih + nujnih zakonov
2022–2026	Državni zbor	427	181	107	94	47,1 %

Vir podatkov: uradna statistika Državnega zbora

Podatki jasno kažejo, da je skoraj polovica zakonodaje sprejeta izven klasičnega rednega postopka. Posledice:

1. Omejevanje parlamentarnega nadzora – hitri in nujni postopki praktično izključujejo temeljne mehanizme nadzora in soočenja mnenj.
2. Krčenje demokratičnega procesa – zakonodaja, ki se sprejema brez širših razprav ali amandmajskih postopkov, spodkopava legitimnost in zaupanje javnosti.
3. Upravljanje po občutku namesto transparentnih odločitev – ko izredni postopki postanejo pravilo, se meje med normalno zakonodajo in urgentnimi razmerami zabrišejo.

Dejstvo! Demokracija ni počasna zato, ker bi bila neučinkovita. Počasna je zato, ker zahteva razmislek, soočenje argumentov in nadzor. Ko pa razmislek postane ovira, hitrost pa vrednota sama po sebi, je to trenutek, ko bi se morala javnost vprašati: ali še odločamo skupaj – ali zgolj sledimo odločitvam, sprejetim brez nas?

Če želimo, da demokracija ostane proces, ne zgolj formalnost, je nujno: povrniti redne postopke odločanja kot normativ, ne izjemo,okrepiti parlamentarno razpravo in nadzor nad vlado in kočno zagotoviti, da javnost razume in lahko spremlja zakonodajni proces.

In še pogled, ki ni povezan s to vlado in s tem Državnim zborom, ker se obema izteka čas. Če dovolimo, da izjeme postanejo pravilo, se s tem ogroža bistvo demokracije. Demokracija po hitrem postopku namreč ne zagotavlja preglednosti in tudi odgovornosti. Ali nedvoumno rečeno! Demokracija po hitrem postopku je, komu prav ali ne, je šepava demokracija. In te smo bili deležni v obdobju 2022–2026. Reklo se bo, ni bilo zaplinjanja, preganjanja protestnikov in podobno. Res je! A to še ne pomeni, da vladanje z “valjarjem” nima posledic na demokracijo./Pripravil: J. Temlin/