Slovenija, 2. februar 2026 – Mednarodna smučarska in deskarska zveza (FIS) – ustanovljena 2. februarja 1924 – je najvišji upravni organ za smučanje in deskanje na snegu, zato od nje upravičeno pričakujemo najvišje standarde strokovnosti, transparentnosti in športne etike. Prav zaradi tega je dogajanje v povezavi s primerom Domna Prevca in domnevno »pobeglo« smučko sprožilo toliko dvomov, vprašanj in tudi upravičenih kritik.

Ključno dejstvo ostaja! FIS v tem primeru ni jasno, nedvoumno in transparentno dokazala, da je šlo za kršitev pravil s strani športnika. Javnosti niso bili predstavljeni takšni dokazi in pojasnila, ki bi razblinili dvome ter omogočili razumevanje odločitve na strokovni in preverljiv ravni. V vrhunskem športu, kjer o razvrstitvah odločajo milimetri in strogo določena pravila, je to resna pomanjkljivost.

Kritike, ki so se na tej podlagi pojavile v Sloveniji, so zato v svojem bistvu legitimne. Kritika delovanja institucije, zlasti kadar ta ne opravi svoje naloge dovolj jasno in prepričljivo, ni napad na šport, temveč izraz skrbi zanj. Brez možnosti kritičnega razmisleka ni napredka, brez odgovornosti pa ni zaupanja.

Ob tem je nujno jasno poudariti – neprimerne, žaljive ali sovražne objave na družbenih omrežjih niso in ne morejo biti upravičene. Takšni zapisi ne prispevajo k razumevanju problema in škodujejo tako ugledu športa kot kakovosti javne razprave. Vendar pa je enako problematično, če se zaradi teh objav skuša utišati ali celo kaznovati tiste, ki so kritiko izražali korektno, argumentirano in v okviru dopustnega javnega diskurza.

Grožnje s sankcijami proti slovenskim skakalcem ali Smučarski zvezi Slovenije zaradi dogajanja na družbenih omrežjih dajejo vtis, da FIS težave ne rešuje pri njenem izvoru, temveč skuša zaščititi lastno avtoriteto. Takšen pristop ni le komunikacijsko neustrezen, temveč tudi športno vprašljiv. Še posebej zato, ker sankcije niso usmerjene proti dejanskim avtorjem neprimernih zapisov, temveč proti tistim, ki z njimi nimajo neposredne povezave.

Če FIS od športnikov in nacionalnih zvez zahteva doslednost, spoštovanje pravil in odgovornost, potem mora biti enako dosledna tudi do same sebe. Priznati postopkovno ali komunikacijsko napako ne pomeni šibkosti, temveč zrelost. Prava avtoriteta namreč ne temelji na strahu, temveč na zaupanju.

Jasen poziv FIS! FIS ima še vedno možnost, da situacijo razreši na način, ki bo v korist športa. Ne z grožnjami, temveč z dejanji. To pomeni jasno predstavitev dokazov, natančno razlago postopkov in priznanje, da v obravnavanem primeru komunikacija ni bila ustrezna. Takšen korak ne bi oslabil njene vloge, temveč bi jo okrepil.

Poziv FIS je zato preprost in jasen –  Prevzemite odgovornost, pojasnite svoje odločitve in prenehajte z iskanjem krivde tam, kjer ta ni bila dokazana. Le tako bo mogoče povrniti zaupanje športnikov, nacionalnih zvez in javnosti ter ohraniti tisto, kar bi moralo biti v središču vsake športne organizacije – pravičnost, transparentnost in spoštovanje športa.

DEJSTVO! Avtoriteta v športu se ne meri z grožnjami, temveč z odgovornostjo, transparentnostjo in poštenostjo./Objavo pripravil: J. Temlin/