Slovenija, 8. februar 2026 – V Sloveniji radi govorimo o demokraciji – to predvsem, ko so volitve pred vrati. Manj radi pa govorimo o odgovornosti. Še manj pa o ceni, ki jo ima politična nepismenost, predvsem, ko ta postane večinska drža.

Težava te države ni ena vlada. Težava je, da smo se kot družba navadili, da oblast obravnavamo kot poskusni poligon, sebe pa kot nedolžne opazovalce. Glasujemo, navijamo, toleriramo nedorečenost – in se potem čudimo posledicam, kot da z njimi nimamo nič. Tudi takrat, ko se sprejemajo novi davki brez jasnih ciljev, ko se posega v gospodarstvo brez dolgoročne strategije, ko se zdravstvo razkraja hitreje, kot se “reformira”, in ko se sistem dolgotrajne oskrbe prodaja kot rešitev, še preden sploh obstaja. To nima nič skupnega z ideološkimi razlikami. To so znaki neodgovornega upravljanja države.

A bodimo pošteni, to ni le problem politike. To je tudi problem državljanov, ki takšno ravnanje podpirajo (podpiramo) ali pasivno dopuščajo, dokler jim še nekako gre. Dokler storitve še nekako delujejo. Dokler se račun zablod še ne pokaže v celoti.

Posebej skrb vzbujajoče je, da se vsaka kritika takšnega vodenja države takoj potisne v ideološki kot, in sicer: levi proti desnim, naši proti njihovim. Ta refleks ni nedolžen. Je učinkovit način, da se razprava o vsebini nikoli ne zgodi. In to koristi, samo enemu – slabemu upravljanju z državo.

• Zato je – pred 22. marcem – morda čas za misel, ki bo marsikomu zvenela nesprejemljivo, da bi mogoče bilo prav, da ista oblast – sedanja oblast – dobi dovolj časa, da se posledice njenih odločitev pokažejo do konca. Ne zato, ker bi bila dobra. Ampak zato, ker se družba očitno drugače ne bo znala soočiti z realnostjo, da država pač ni laboratorij za eksperimente, ki jih izvajajo nedošolani “laboranti”. A, če ljudi ne moti, da so del tega eksperimenta še naprej, je prav, da spoznajo učinke poskusov. No, če pa eksperiment uspe, pa bo “laborante” treba pohvaliti.

In še eno dejstvo! Demokracija brez odgovornosti ni sistem svobode, ampak sistem odlaganja problema. In vsako odlaganje ima obresti. Te se ne kažejo na naslovnicah tabloidov, ampak v slabših storitvah, razsutih sistemih in vse večjem cinizmu ljudi, ki vodijo državo, ki pa ob tem še tega vedo, kako bi država morala delovati.

Ta pogled ni poziv k apatiji. Ne! Ravno nasprotno! Je poziv k temu, da nehamo igrati vlogo žrtev in začnemo priznavati lastno vlogo v politični zmedi. Ob tem se moramo končno zavedati, da država ni last politikov. Ne, je tudi odgovornost državljanov – ne samo, ko v neko kartonsko škatlo vržemo listek s kupom imen, ki jih večine sploh ne poznamo. Tudi po tem, ko ti »neznanci« prevzamejo oblast.

Res je, da je Slovenija preživela marsikaj. Vprašanje pa je, ali bo preživela brezbrižnost tistih, ki še vedno verjamejo, da se resne napake rešujejo same od sebe.

Ne! Država ni eksperiment. In mi nismo statisti. Je pa res, če tega državljani ne bomo razumeli, nam ne bo pomagala nobena menjava oblasti.

Ker smo tudi mi del eksperimenta, česa ne moremo zanikati, smo odločili, da bomo do 22. marca, predstavili poglede po naslednjih sklopih, s katerimi ne bomo nagovarjali kogar koli, da naj misli drugače, kot misli. Ne! Če pa bodo komu naši sklopi pogledov ponudili osnovo za razmislek, tudi prav.

Sklopi bodo naslednji:

• 15. februarja – prvi sklop: GOSPODARSTVO – Poudarek: stabilnost sistema, posledice nedorečenih odločitev, izogibanje ideologiji.
• 22. februarja – drugi sklop: ZDRAVSTVO– Poudarek: vsakodnevna realnost državljanov, čakalne dobe, izgorelost kadra.
• 29. februarja – tretji sklop: MLADI KADRI – Poudarek: perspektiva, izgubljene priložnosti, odhodi, občutek zanemarjenosti.
• 7. marec – četrti sklop: DOLGOTRAJNA OSKRBA – Poudarek: starajoča se družba, improvizacija, breme na družinah.
• 14. marca – peti sklop: KULTURA –  Poudarek: izhodišča za državo in identiteto, povezava s praznikom 8. februarjem.

• 20. marca – šesti sklop: VOLITVE – Igranje politikov v njihovih peskovnikih ima ceno. Te cene ne plačujejo oni. Plačujemo jo mi – vsak dan, ne glede na to, koga volimo. Ne prvič. A vprašanje je, ali bomo prvič volili z zavestjo o posledicah. In nato, bomo do 19. ure, 22. marca utihnili.

Da se ve! Ne bomo odgovarjali na vsak komentar. Ne bomo pojasnjevati vsakega stavka, ki smo ga zapisali. In sicer ne zato, ker menimo, da državljani nismo statisti./J. Temlin/ Fotografija le ponazoritvena/