Slovenija, 27. april 2026 – Danes se v Sloveniji praznuje dan upora proti okupatorju (včasih samo Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), ki se v Sloveniji praznuje 27. aprila. Na dan 26. aprila leta 1941 je bilo v Ljubljani dogovorjeno, da se ustanovi organizacija odpora (člani KPS so jo imenovali Protiimperialistična fronta), ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

OF naj bi bila ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za levo krilo Sokolov), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična Fronta«. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.

Kako je natančno bilo se še vedno krešejo mnenja z različnimi pogledi. A je po naše bolj pomembno to, da se je okupatorja premagalo in je napočil čas, da je tako naš narod lahko po koncu druge svetovne vojne zaživel svobodno, vsaj tisti del, ki ni končal na povojnih grobiščih.

In še to! Kot nam sporočajo bralci, po Sloveniji ni veliko razobešenih slovenskih trobojnic ob tem prazniku – razen na stavbah uradnih institucij, kjer morajo viseti praviloma vselej. Da ne visijo drugje, pa je še en dokaz “državotvornega” odnosa državljanov, ki je v Sloveniji viden ob vseh državnih praznikih.
No, ne glede na navedeno, velja vedeti in se zavedati, da se danes, 27. aprila, v Sloveniji praznuje dan upora proti okupatorju. Vsaj pri nas, še v miru, kar je tudi pomembno./J.Temln/

In še letošnja poslanica predsednika Državnega zbora Republike Slovenije Zorana Stevanovića ob dnevu upora proti okupatorju – “Spoštovani državljanke in državljani – 27. april je več kot le datum v koledarju in ni samo zgodovinski spomin. To je dan, ko se spomnimo, da nam svoboda nikoli ni bila podarjena, predvsem pa, da svoboda nikoli ni samoumevna.

Konec aprila 1941, ko je bila Slovenija razkosana in ko je okupator hotel izbrisati naš jezik in našo kulturo ter streti našo voljo, so se ljudje odločili, da se ne bodo uklonili. O pogumu niso le govorili, ampak so ga tudi izkazali. Osvobodilna fronta zato ni bila samo organizacija, temveč tudi odločitev – odločitev ljudi, da se uprejo takrat, ko jim je bilo najtežje. In prav v tem je še danes njena največja moč.

Danes nimamo okupatorja v klasičnem smislu. Nihče nam ne zapoveduje v tujem jeziku in nihče ne prihaja nad nas z vojsko, da bi nam vzel državo. Imamo pa druge pritiske: politične, gospodarske in vrednotne. Imamo sisteme, ki prepogosto pozabljajo na človeka. Imamo občutek, da so nekateri pomembnejši od drugih. Imamo državo, ki je včasih preveč zapletena za poštenega človeka in preveč prijazna do tistih, ki znajo izkoristiti luknje v sistemu.

Sporočilo dneva upora proti okupatorju, kot ga vidim danes, v teh časih, je jasno, in to je, da svoboda ni nekaj, kar si enkrat izboriš in potem mirno odložiš v zgodovinski arhiv. Svoboda je odgovornost vsake generacije. Treba jo je braniti vsak dan znova, toda ne z visokoletečimi besedami, temveč z dejanji. Naše delo, naša drža in naša zavezanost resnici so tisti, ki zagotavljajo svobodo nas vseh.

Osvobodilna fronta je povezala različne ljudi, a ne zato, ker bi imeli enako mnenje o vsem, temveč zato, ker so razumeli, da skupni cilj presega vse njihove razlike. To je zgodovinski nauk, ki bi ga Slovenija danes morala usvojiti.

Razdeljeni smo bolj, kot bi smeli biti. Preveč energije potrošimo za to, da drug drugega etiketiramo. Preveč časa namenjamo ideološkim vojnam, medtem ko ljudje čakajo na rešitve. Narod, ki se prepira sam s seboj, ne more narediti koraka naprej. Narod, ki pozabi na skupno dobro, začne izgubljati prihodnost.

Zato je čas, da interese ljudi postavimo v ospredje. Pred politiko, pred ideologijo, pred strankarske interese in pred osebne zamere. Država mora služiti ljudem in ne sistemu, omrežjem ali privilegiranim krogom. Moč moramo dati ljudem. To je bilo bistvo upora nekoč in iz tega mora izhajati odgovornost danes.

Ko se danes priklanjamo pogumu tistih, ki so se uprli okupatorju, ne smemo ostati samo pri besedah hvaležnosti. Vprašati se moramo, ali znamo tudi sami braniti tisto, kar je bistveno. Bistveni pa so dostojanstvo človeka, pravica do resnice, poštenost, solidarnost in enotnost.

Naj bo 27. april več kot spomin. Naj bo opomin in naj bo zaveza, da bomo znali stopiti skupaj, ko bo to potrebno, da bomo znali braniti svobodo, ko bo ogrožena, in da bomo znali graditi državo, v kateri bo človek vedno pred sistemom. To namreč dolgujemo zgodovini, sebi in generacijam, ki prihajajo«, je svojo poslanico zaključil predsednik DZ Zoran Stevanović.