Slovenija, 27. april 2026 – V zvezi z razpravami o postopku imenovanja predsednika vlade je smiselno poudariti ustavnopravni okvir, ki ga določa Ustava Republike Slovenije, in to pragmatično brez prehitrega ocenjevanja odločitve predsednice države Nataše Pirc Musar, da postopka naj ne bi nadaljevala.
Kot se ve, je postopek urejen v 111. členu Ustave*, ki določa, da predsednik republike – v tem primeru predsednica – predlaga kandidata za predsednika vlade, o katerem nato odloča Državni zbor. Če kandidat v prvem glasovanju ni izvoljen, Ustava določa nadaljnji 14-dnevni rok, v katerem lahko pride do nove kandidature, ki jo lahko predlagajo bodisi predsednik republike bodisi najmanj deset poslancev.
Ustavnopravno pomembno je, da t. i. “drugi krog” ni avtomatična faza postopka, temveč je pogojen z obstojem novega predloga kandidata. V odsotnosti nove kandidature ni pravne podlage za ponovno glasovanje v Državnem zboru, zato se postopek ne nadaljuje.
Iz tega izhaja, da je nadaljevanje postopka odvisno od kombinacije ustavnih pristojnosti predsednika republike – predsednice – in poslancev ter od dejanske politične podpore za morebitnega kandidata.
Ustava s tem vzpostavlja ravnotežje med pravnim okvirom in politično realnostjo parlamentarnega sistema, kjer oblikovanje vlade temelji na obstoju večine v zakonodajnem telesu.
Ob tem pa je treba poudariti, da ima v takih trenutkih ključno vlogo politični prostor sam. Od parlamentarnih strank je odvisno, ali bodo oblikovale predlog, ki ima zadostno podporo za izvolitev predsednika vlade, saj Ustava predpostavlja aktivno sodelovanje vseh političnih akterjev pri oblikovanju izvršilne oblasti.
To je pravno utemeljen postopek, brez politikantskih interpretacij, ki prispeva k jasnejšemu razumevanju institucionalnega okvira.
Pristop predsednice države pa pomeni, da se je pač sama izločila iz postopka. Kaj s tem dokazuje, ve le ona. Pragmatična javnost, ki se ne »zvija« ne levo ne desno pa tudi.
*111. člen Ustave Republike Slovenije ureja postopek volitev predsednika vlade (mandatarja). Predsednik republike po posvetovanjih predlaga kandidata, ki ga državni zbor voli z večino vseh poslancev. Če ni izvoljen, sledijo dodatni krogi kandidatur, neuspeh pa lahko vodi do razpustitve državnega zbora.
Ključne točke 111. člena (Volitve predsednika vlade):
- Predlagatelj: Kandidata za predsednika vlade predlaga predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin (že izvedeno – ni določen).
- Ponovni poskusi: Če kandidat ne dobi večine, lahko v 14 dneh predsednik republike predlaga drugega ali istega kandidata, kandidate pa lahko predlagajo tudi poslanske skupine ali najmanj 10 poslancev.
- Postopek volitev: Državni zbor voli mandatarja z večino glasov vseh poslancev (46 od 90). Glasovanje je tajno.
- Konec postopka: Če ni izvoljen nihče od kandidatov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor ne izvoli predsednika vlade z večino glasov vseh poslancev.
Podrobnosti o 111. členu najdete v neuradno prečiščenem besedilu Ustave RS na zakonodaja.com.
Ta pogled ni politično preigravanje, kot si ga zamišlja predsednica države Nataša Pirc Musar, da ji ne bi bilo potrebno ponuditi mandata Janezu Janši, če bo ta dobil ustrezno podporo, da se mandatarstva loti.
Torej, če bo imenovanje predsednika vlade izvedeno brez predsedničinih postopkov, ne bo nič narobe. Bo pa to dokaz, ki dokazuje nekaj, kar ni bilo potrebe, da je to pokazala, in sicer njeno preozko politično nagnjenost./Objavo pripravil J.T./