Slovenija, 28. april 2026 – Javni prevoz v Sloveniji že vrsto let temelji na kombinaciji subvencij in delno ali v celoti brezplačnih vozovnic za določene skupine prebivalstva. Sistem vključuje predvsem upokojence ter dijake in študente, njegov namen pa je jasen: omogočiti dostopno mobilnost in zmanjšati socialne razlike.

Vprašanje teh ukrepov pa se je nedavno dotaknilo tudi širše razprave o javnih financah. Minister za finance Klemen Boštjančič je v oddaji Odmevi na RTV Slovenija med drugim opozoril, da na stanje javnih financ vplivajo tudi večja vlaganja države v tovrstne ukrepe v zadnjem obdobju.

Takšna ugotovitev odpira pomembno vprašanje. Ne toliko, ali so ti ukrepi upravičeni, temveč ali imamo na voljo dovolj jasne in celovite podatke, da lahko njihov dejanski finančni obseg in učinke tudi objektivno ocenjujemo.

Gre za izdatke, ki po ocenah dosegajo več deset milijonov evrov letno. V večletnem obdobju to pomeni pomemben del javnofinančnih sredstev, ki se uvrščajo med stalne odhodke države. Kljub temu pa javna razprava pogosto temelji na delnih podatkih ali ocenah, ne pa na enotnem, konsolidiranem prikazu, ki bi omogočal jasen vpogled v razmerje med vloženimi sredstvi in doseženimi učinki.

Podatki o številu upravičencev, dejanski uporabi vozovnic in finančnih tokovih so sicer zbrani v okviru sistema javnega potniškega prometa, ki ga upravlja Ministrstvo za infrastrukturo Republike Slovenije, vendar niso redno predstavljeni v obliki celovitega letnega pregleda. To otežuje razumevanje razmerij med vloženimi sredstvi in dejansko uporabo sistema.

Pri tem ne gre za vprašanje upravičenosti ukrepa. Dostopnost javnega prevoza za starejše in mlade ostaja pomembna družbena vrednota. Gre pa za vprašanje standarda upravljanja javnih sredstev: ali imamo dovolj podatkov, da lahko o tako pomembnih izdatkih vodimo informirano razpravo?

V številnih drugih področjih javnih financ je redno poročanje o porabi in učinkih že uveljavljen standard. Zato bi bilo smiselno razmisliti, da se tudi pri subvencioniranih in brezplačnih vozovnicah vzpostavi enotno letno poročilo, ki bi zajemalo število aktivnih uporabnikov po skupinah, skupna letna sredstva za posamezne ukrepe, povprečni strošek na uporabnika ter osnovne kazalnike dejanske uporabe.

Takšen pristop ne bi pomenil spremembe sistema, temveč njegovo nadgradnjo. Transparentnost ne zmanjšuje vrednosti socialnih ukrepov, temveč krepi zaupanje vanje.

Ob tem velja dodati še širši vidik porabe teh sredstev. Po okvirnih ocenah država za subvencionirane in brezplačne vozovnice namenja več deset milijonov evrov letno. Ta sredstva se v praksi prelijejo predvsem k izvajalcem javnega potniškega prometa, ki jih država prek različnih mehanizmov že sicer podpira.

A zgodba se tu ne konča. Predvsem pri upokojencih ima ta ukrep tudi širši družbeni učinek: večja mobilnost pomeni večjo vključenost, več stikov, več življenja zunaj doma. Za mnoge pomeni tudi priložnost, da bolje spoznajo svojo državo – nekaj, za kar v času aktivnega dela pogosto ni bilo časa.

Vsaka pot pa praviloma pomeni tudi majhen prispevek lokalnemu okolju – postanek, kavo, nakup. Posamezno zanemarljivo, v seštevku pa nikakor ne. Pri več sto tisoč vožnjah letno se tudi ti drobni tokovi začnejo seštevati v nekaj, česar ne moremo več prezreti.

In prav tu pridemo do bistva. Če govorimo o desetinah milijonov evrov javnega denarja, potem ne bi smelo biti vprašanje, ali imamo podatke, temveč zakaj jih nimamo zbrane na enem mestu in predstavljene jasno.

Ne zato, da bi ukrepe ukinjali. Ne zato, da bi iskali krivce. Ampak zato, ker je to osnovni standard vsake odgovorne družbe: da vemo, koliko vlagamo, komu je namenjeno in kaj s tem zares dosežemo. Brez tega ostajamo pri občutkih. Z njim dobimo dejstva. In prav razlika med obojim določa, ali javne politike vodimo – ali pa jih le spremljamo. Seveda, pa je to tema, ki ministra za finance Klemna Boštjančiča ne zanima.

Zanimati pa bi ga moralo, da je dovolil razmetavati denar za božičnice, razpadajoč objekt na Litijski, da ne govorimo o nakupu računalnikov brez učinka ali številnih aneksih, ko je šlo za javna naročila. Saj res! Tudi na t. i. »vlaganja« v skrajšanje čakalnih vrst v vse bolj neučinkovito zdravstvo ne smemo pozabiti. No, koliko denarja bomo namenili za regres v javnem sektorju, kjer ta znaša 1.630,07 EUR (10 % nad minimalno plačo), izplačan pa je ob aprilski plači, pa si lahko izračunate sami (število zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji se je v začetku leta 2026 gibalo okoli 188.000 do 191.000). Ne bo odveč omeniti še, kar je ministrica Alenka Bratušek “darovala” za zastoje na AC, ko je uspela s predlogom, da se je lastnikom letnih vinjet uporaba istih, brez nadomestila, podaljšalo za štiri mesece. Naj si sama izračuna, koliko odstavnih pasov bi se za tovornjake lahko izgradilo, kar bi bistveno bolj učinkovalo za zamik zastojev.

Saj res…, in še to!

Letni dodatek za leto 2026 bo ZPIZ večini uživalcev izplačal skupaj z junijskimi pokojninami 30. junija 2026.

Uživalcem pokojnin bo letni dodatek v letu 2026 izplačan v naslednjih zneskih:

višina pokojnine	znesek letnega dodatka
do 710,00 EUR	470,00 EUR
od 710,01 EUR do 850,00 EUR	330,00 EUR
od 850,01 EUR do 1.010,00 EUR	270,00 EUR
od 1.010,01 EUR do 1.210,00 EUR	220,00 EUR
od 1.210,01 EUR	160,00 EUR

In še to! Prav bi bilo, kot mora biti, da ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek pripraviti natančne podatke v uvodu opredeljene teme. Minister za finance pa da objaviti, koliko resnično stane državo subvencija za prevoze./Objavo pripravil: J. Temlin/