Ljubljana, 8. maj 2026 – Ljubljanski župan Zoran Janković bo danes povedal to, kar vemo vsi, ki ga poznamo. Zato ni vprašanje, ali bo Zoran Janković kandidiral še enkrat, ampak ali je ta refleks kontinuitete za mesto, ki ga tako dolgo vodi, sploh smiseln. Pravo vprašanje je torej, ali je model vodenja, ki je pred petnajstimi ali dvajsetimi leti pomenil razvojni preboj Ljubljana, danes še vedno razvojno primeren za čas, ki ga določajo digitalizacija, umetna inteligenca, energetska preobrazba in tudi globalna konkurenčnost mest. To zahteva bistveno bolj kompleksno analitiko kot zgolj delitev na “za” in “proti”.

Kaj je treba Jankoviću priznati kot dejanski dosežek…

Jankovićeva obdobja so objektivno spremenila fizično podobo Ljubljane, kot je prenova mestnega jedra, zmanjšanje avtomobilskega prometa v centru, razvoj turistične identitete mesta, infrastrukturni projekti (C0 ne bi), večja mednarodna prepoznavnost, občutek urejenosti in funkcionalnosti.

Ljubljana je v primerjavi z začetkom 2000-ih danes bolj organizirano, vizualno privlačno in turistično učinkovito mesto. To ni propaganda, ampak realnost urbanega razvoja.

A, kot se ve, je Jankovićev model izrazito “menedžerski”: hitro odločanje, centralizirana moč, močan osebni vpliv in sposobnost izvedbe projektov. V času, ko so številna slovenska mesta stagnirala, je Ljubljana dobila občutek smeri.

Toda problem današnjega časa ni več samo »estetika« mesta

Tu se začne resna analitika. Evropska mesta, ki so bila pred dvajsetimi leti primerljiva ali celo manj razvita od Ljubljane, danes pogosto prehitevajo predvsem v digitalni infrastrukturi, podatkovno vodenem upravljanju, stanovanjski politiki, integriranem javnem prometu, podpori startup ekosistemom, AI-integraciji mestnih storitev, participativnem upravljanju, energetski samozadostnosti in tudi urbani odpornosti.

Mesta, kot so Tallinn, Kopenhagen, Dunaj, Helsinki, Barcelona, so razvoj usmerila v “smart governance”, ne samo v urbanistični videz.

In ravno tukaj se pojavi legitimno vprašanje? Ali je politični model, ki temelji na osebni avtoriteti enega človeka, še kompatibilen z obdobjem decentraliziranih tehnologij, umetne inteligence in odprtih podatkov. Ne, ni!

Generacijski problem ni starost — ampak mentalni model razvoja

Ključna kritika ne bi smela biti biološka starost župana. To bi bilo površinsko, ne! Pravo vprašanje je ali ta razume transformacijo družbe, ali razume pomen AI kot infrastrukture prihodnosti, ali vidi podatke kot strateški kapital mesta, ali razume digitalno suverenost, ali zna mesto pripraviti na avtomatizacijo dela, ali razume nove oblike mobilnosti in kar je osnova ali zna privabiti visokotehnološke talente, ki niso njegovi poslušniki.

Dejstvo! Če vodstvo mesta novih tehnologij ne razume razvojno, ampak predvsem administrativno ali celo zadržano, potem mesto dolgoročno izgublja konkurenčnost.

Paradoks Ljubljane

Ljubljana je danes – zelo uspešna turistična destinacija, relativno varno mesto,  urbanistično privlačna prestolnica.  

A kar ji manjka – ni pa postala regionalni tehnološki center, recimo AI vozlišče, vodilno inovacijsko mesto srednje Evrope, referenčni model digitalnega urbanizma. In to je bistvena razlika. Mesto lahko izgleda moderno, ne da bi bilo razvojno v ospredju prihodnosti.

Zato najpomembnejše vprašanje za javnost, ki še vedno trdi, da Ljubljana brez Jankovića ne bi bila to, za kar jo imajo njegovi privrženci.

Volitve zato ne bi smele biti referendum: “Ali vam je Janković všeč?”  Ampak: “Ali je njegov razvojni model še najboljši za naslednjih deset let?”

To je povsem druga raven politične razprave, ker prihodnje desetletje ne bo odločalo kdo zna prenoviti trg ali mostove in ceste ter kanalizacijo.

Ne! V prihodnjih desetletjih, navedeno mora biti urejeno. A bolj pomembno bo, kdo zna upravljati mesto v dobi AI, kdo zna ustvariti digitalno ekonomijo, kdo zna zaščititi kakovost življenja ob tehnoloških spremembah in kar poglavitno, kdo zna privabiti znanje in zadržati mlade kadre.

In še ena pomembna dimenzija

Dolgotrajna oblast — tudi če je učinkovita — skoraj vedno ustvarja manj samokritičnosti, manj institucionalnega pluralizma, več personalizacije sistema, manj razvojnega tveganja in predvsem več obrambnega upravljanja obstoječega modela.  To ni specifično za Ljubljano. To je splošen politični pojav.

Zato je povsem legitimno vprašanje, in sicer: Ali mesto po več mandatih potrebuje kontinuiteto — ali razvojni preskok v drugačno paradigmo upravljanja? To je bistvo današnjega “DA”, ne pa sama kandidatura.

In še to! Ta pogled ni zasnovan, da bi Jankovićeve poteze izpostavljali s pogledom o njegovih nespornih dosežkih za razvoj mesta, a tudi izpostavljanjem storjenih napak v njegovih številnih mandatih. Ne, zasnovan je kot razmislek ali je res smiselno, da se v teh časih hitrega modernega napredka prepusti mesto človeku, ki so mu strukturno naravnane nove tehnologije, tudi AI, prej ovira kot izziv./Objavo pripravil: J. Temlin/