Slovenija, 22. maj 206 – V zadnjih letih vse pogosteje poslušamo o pomanjkanju delovne sile. Primanjkuje zdravnikov, inženirjev, obrtnikov, učiteljev, strokovnjakov različnih profilov. Obenem se prebivalstvo stara, delovna doba podaljšuje, življenjska doba pa se daljša. Vse to odpira vprašanje, ki ga bomo kot družba prej ali slej morali resno nasloviti: kaj storiti z znanjem, izkušnjami in pripravljenostjo ljudi, ki po izpolnitvi pogojev za upokojitev želijo ostati aktivni?
Vprašanje ni, ali morajo ljudje delati dlje. Vprašanje je, ali jim moramo to preprečevati.
Pokojnina ni socialna pomoč. Je pravica, pridobljena po desetletjih dela in plačevanja prispevkov. Ko posameznik izpolni vse zakonske pogoje in pridobi pravico do polne pokojnine, je njegova osnovna pravica zaključena. Toda če se tak človek odloči, da želi prostovoljno nadaljevati delo, in če obstaja delodajalec, ki njegovo znanje potrebuje, se zastavlja logično vprašanje: zakaj bi sistem to omejevali? Še posebej, če tak človek ne postane dodatno breme družbi, ampak nasprotno – ustvarja novo vrednost.
Če upokojenec dela naprej, plačuje davke in prispevke. Sodeluje pri ustvarjanju gospodarske aktivnosti, pomaga pri prenosu znanja in ob pomanjkanju delovne sile zmanjšuje pritisk na trg dela. Če pri tem njegova osnovna pokojnina ostane nespremenjena in se ne spreminja v dodatno privilegirano pravico, potem je težko spregledati, da takšna ureditev lahko ustvarja pozitiven družbeni učinek.
Zagovorniki strožjih omejitev pogosto opozarjajo na pravičnost. Toda pravičnost ni nujno enakost. Vsi ljudje nimajo enakih sposobnosti, enakih želja ali enakih poklicev. Nekateri po upokojitvi ne morejo delati. Drugi ne želijo. Tretji pa zmorejo in želijo ostati aktivni. Vprašanje zato ni, ali morajo biti vsi enaki. Vprašanje je, ali mora sistem omejevati tiste, ki želijo in zmorejo še prispevati.
Pri tem je pomembna ena bistvena razlika: javni in realni sektor nista enaka.
V javnem sektorju je treba posebno pozornost nameniti kadrovski obnovi, prihodu mladih strokovnjakov, organizacijskemu razvoju in tehnološki modernizaciji. Zato nadaljevanje dela po upokojitvi ne more postati avtomatizem. Mora biti omejeno na področja, kjer obstajajo jasni strokovni ali kadrovski razlogi – denimo mentorstvo, prenos znanja ali začasno pokrivanje kritičnih kadrovskih vrzeli.
Drugačna logika velja v realnem sektorju. Tu podjetje zaposluje zaradi rezultata. Če delodajalec in upokojenec ocenita, da je sodelovanje koristno za oba, država ne bi smela ustvarjati nepotrebnih ovir. Gre za prostovoljen pogodbeni odnos med dvema stranema, ki lahko ustvarja tudi širšo družbeno korist.
Posebej pomembno pa je še nekaj: nihče ne predlaga, da bi upokojenci zasedali položaje za vsako ceno. Ravno nasprotno. Smisel ni ohranjanje funkcij, ampak ohranjanje znanja.
Tudi evropske države iščejo odgovore. Nemčija recimo omogoča precej odprto nadaljevanje dela ob pokojnini. Švedska spodbuja postopne prehode med delom in upokojitvijo. Hrvaška postopoma širi možnosti dela po upokojitvi zaradi pomanjkanja delovne sile. Res je, da tudi Slovenija že odpira posamezne oblike delne aktivacije, čeprav še previdno.
Ob tem, vsaj tako je razmeti rešitve v omenjenih državah, še nobena nima popolnega modela za to področje. Toda skoraj vse se srečujejo z istim vprašanjem, in sicer ali si lahko družba v času pomanjkanja delovne sile in staranja prebivalstva privošči, da izgublja znanje ljudi, ki želijo in zmorejo ostati aktivni? Ne!
Zato je morda čas, da vprašanje obrnemo drugače. Ne, ali naj upokojenec dela? Temveč! Ali si država lahko privošči, da mu tega ne omogoči?/Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/