Švedska/ Umeå, 28. maj 2026 – Raziskovalci na Univerzi Umeå (Umeå je mesto na severovzhodu Švedske) so izvedli edinstveno tridimenzionalno kartiranje celotne človeške trebušne slinavke. Študija kaže, da lahko celice, ki proizvajajo inzulin, ostanejo dolgo po pojavu sladkorne bolezni tipa 1 – ugotovitev, ki kaže tudi na to, da je napredovanje bolezni bolj zapleteno, kot se je prej domnevalo.

»Naši rezultati kažejo, da lahko trebušna slinavka ohrani β celice – tiste celice, ki proizvajajo inzulin in so običajno uničene pri sladkorni bolezni tipa 1 – na način, ki prej ni bil prepoznan,« pravi Ulf Ahlgren, profesor na oddelku za medicinsko in translacijsko biologijo na Univerzi Umeå.

Z uporabo naprednih tehnologij slikanja so raziskovalci na Univerzi Umeå ustvarili prvi popoln 3D-zemljevid celotne trebušne slinavke darovalca s sladkorno boleznijo tipa 1 s poznim nastopom, z mikroskopsko ločljivostjo.

Analiza je pokazala, da so tradicionalni Langerhansovi otočki sicer večinoma osiromašeni z β-celicami, vendar je zunaj otočkov ostalo še veliko celic, ki proizvajajo inzulin. Te so bile najdene predvsem kot posamezne celice ali kot majhne skupine β-celic, v katerih so bile celice oddaljene od vseh drugih vrst endokrinih celic. Skupno so raziskovalci identificirali več sto tisoč inzulinsko pozitivnih objektov.

»Dejstvo, da se te celice nahajajo zunaj otočkov in so številnejše od β-celic, povezanih z otočki, torej v obrnjenih razmerjih v primerjavi z osebami brez sladkorne bolezni, kaže na to, da so morda bodisi bolj odporne na uničenje bodisi da se lahko tvorijo nove β-celice,« pravi Ulf Ahlgren.

Raziskovalci trdijo, da tradicionalne analize, osredotočene na otočke, tvegajo podcenjevanje tega, koliko β-celic dejansko preživi pri sladkorni bolezni tipa 1. Nove ugotovitve kažejo na prej spregledan celični rezervoar, ki bi lahko dolgoročno postal tarča novih terapevtskih strategij.

»Sposobnost preučevanja posameznih celic v celotnem organu in z vseh zornih kotov lahko spremeni naš pogled na izgubo β-celic,« pojasnjuje Ulf Ahlgren. »Če določena področja trebušne slinavke spodbujajo preživetje β-celic, bi lahko razumevanje teh mikrookolij pomagalo pri razvoju terapij, ki stabilizirajo ali celo povečajo število preostalih β-celic pri sladkorni bolezni tipa 1.«

Tudi doktorski študent Joakim Lehrstrand poudarja pomen širjenja perspektive.

»To delo kaže, da moramo pri preučevanju biologije β-celic pri sladkorni bolezni tipa 1 pogledati dlje od otočkov,« pravi.

Raziskovalna skupina verjame, da bo 3D-slikanje celotnega organa postalo ključno orodje v prihodnjih študijah sladkorne bolezni tipa 1 in drugih bolezni, povezanih s trebušno slinavko, kot sta sladkorna bolezen tipa 2 in rak trebušne slinavke. Metoda omogoča identifikacijo specifičnih regij ali celo posameznih celic v celotnem organu, kar je bilo prej z uporabo konvencionalnih tehnik izjemno težko. Te regije je nato mogoče izolirati za nadaljnje molekularne analize.

»Upajmo, da nam bo to pomagalo razumeti, ali in kako se β-celice in njihovo mikrookolje razlikujejo v trebušni slinavki pri sladkorni bolezni,« pravi Ulf Ahlgren. Rezultati so bili objavljeni v reviji Science Advances.

*Univerza Umeå je celovita univerza in ena največjih visokošolskih ustanov na Švedskem z okoli 38.000 študenti in 4.600 zaposlenimi./LN/Vir za objavo Univerza Umeå/