Slovenija, Ljubljana, 18. junij 2026 – Minili sta več kot dve leti od nakupa stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani. Kot se ve, je bila pogodba za nakup podpisana 28. decembra 2023, kupnino pa je prodajalec prejel že dan kasneje, 29. decembra 2023, torej na zadnji plačilni dan iztekajočega leta.
Afera je bila razkrita, politična odgovornost je bila formalno sprejeta – ministrica Dominika Švarc Pipan je odstopila – in s tem se je zgodba za javnost očitno zaključila. Vsaj tako se zdi.
Toda stavba stoji še vedno tam. Ne kot rešitev prostorske stiske pravosodja, temveč kot razpadajoč spomenik davkoplačevalski pozabljivosti in milo rečeno neetičnega ravnanja politikov – v tem primeru Golobove ekipe z osnovno asistenco stranke SD.
Država je za objekt odštela približno 7,7 milijona evrov javnega denarja. Naročena je bila analiza, izdelana po naročilu Ministrstva za pravosodje, ki je jasno pokazala, da objekt v obstoječem stanju ni primeren za predvideno rabo.
In potem – nič. Brez časovnice, brez javnega sklepa, brez jasnega odgovora, kaj bo z zgradbo in kdo nosi odgovornost za nastalo stanje.
To ni več afera. To je stanje.
Politike je mogoče razumeti. Pred volilnimi datumi si nihče ne želi obujati primerov, ki kažejo na nesmotrno porabo javnega denarja. A težava je globlja. Ne gre za to, da bi politika hotela pozabiti. Gre za to, da lahko pozabi, ker ve, da ji bo to dopuščeno.
In tu pridemo do neprijetnega dela zgodbe. Davkoplačevalci nismo zgolj pasivni opazovalci. Ko sprejmemo, da se po aferi ne zgodi nič – ne prodaja, ne sanacija, ne odgovornost – pravzaprav potrjujemo, da je takšno ravnanje sprejemljivo. Molk ni nevtralen. Molk je soglasje.
Pogosto slišimo očitek, da bi morali mediji na takšne primere vztrajneje opozarjati. A mediji niso policija, niso tožilstvo in niso sodišče. Njihova naloga je le razkritje odgovornih. Ko je zgodba razkrita, mora slediti delovanje institucij.
Ker institucije ne delujejo, danes na Litijski 51 vidimo le posledico nedelujočega sistema, ki omogoča, da se javni denar lahko porabi brez jasnega epiloga. Stavba razpada, njena vrednost strmoglavo pada, vprašanja pa ostajajo brez odgovorov.
Litijsko 51, ki jo zdaj varujejo (to seveda podjetju, ki to izvaja tudi redno plačujejo, da to dela), da je nepridipravi ne bi zavzeli je zapuščina stranke SD in Golobove ekipe. Ekipe, ki pa je za to razpadajočo zgradbo zapravila milijone davkoplačevalskega denarja, za kar doslej še nihče ni odgovarjal.
Upati je, da bo vsaj nova vlada toliko pametna, da bo čem prej ta objekt ali prodala ali pa namenila za prava razvojne namene države. Zagotovo pa ne za sodnike, ki sem tako in tako nočejo. Bodo pa vsaj tam kjer so obsodili nevestne politike Golobove koalicije, z njim na čelu.
Dejstvo! Litijska 51 ni preteklost, je sedanjost! In vprašanje ni, zakaj politiki ravnajo tako, kot ravnajo. Pravo vprašanje je, zakaj politikom vedno znova dovolimo, da razmetavajo davkoplačevalki denar brez odgovornosti – v tej tako “urejeni pravni državi”. Zato velja jasno zapisati, da Litijska 51 je afera, ki ni izginila – samo pozabiti se hoče nanjo.
A treba je dodati, da ono pravo zapuščino, po umrli, ureja dedno pravo, pri čemer se tam zapuščina in dolgovi prenašajo na dediče, po določenih pravilih.
V tem primeru pa je treba dediče opozoriti, da so zapustniki tega “premoženja” živi in gre pri tem upoštevati tudi oni zakon, ki preganja povzročitelje dolga do davkoplačevalcev – lahko tudi po kazenskem zakoniku. /J. Temlin/ Foto: Janez Temlin/