Slovenija, 25. junij 2026 – 25. junija 1991 je slovenska skupščina razglasila neodvisnost Slovenije. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani.

Ta četrtek, 25. junija 2026, bomo proslavljali že 35-i dan državnosti, a s cmokom v grlu. In sicer ne s ponosom, kot takrat, leta 1991, ko smo to počeli z dvignjeno glavo in z mislijo, da bomo kot samostojna in suverena država končno lahko usmerili vse svoje potenciale v prihodnost in razvoj za dobro državljanov, ki so pred 35 leti tako ponosno proslavljali svoj zgodovinski dosežek. To pa je, samostojnost, suverenost in ekonomsko neodvisnost svoje prve države.

In kaj smo po 35 letih dosegli? Statistično gledano veliko. A statistika je tudi premetavanje številk, ki vedno ne pokažejo vsega. Ne kažejo, da so nam politiki s svojimi podaniki v tem času razprodali državo, ne kažejo tega, da smo velik del svoje suverenosti spet prenesli na druge – tokrat one tam v Bruslju -, in ne kažejo tudi tega, da smo velik del svojega premoženja prodali tistim, katere smo leta 1991 zapustili, in sicer zato, ker se nismo strinjali z njihovimi pogledi, predvsem pa njihovim balkanskim miselnim pristopom, kako se upravlja z državo. Zapustili smo tiste, s katerimi nas je 73 let povezovala umetna popkovina, ki nam je onemogočala lastni razvoj in preverjanje lastnih potencialov.

Zakaj tak pesimizem?

Zato, ker v EU (v tej asociaciji smo letos že 22 let) Slovenijo imajo le za svojo provinco, ki ji zdaj prihajajo komandirat bruseljski aparatčiki, ki so pred tem bili v svojih državah politični nepomembneži, a so zdaj v Sloveniji veliki »šefi« (primer: predsednica Evropske komisije, da ne govorimo o neki kvazi komisarki Věri Jourovi).

Tudi zato, ker so v 35 letih samostojne države t. i. izjemni balkanski poslovneži z nepreverjenimi finančnimi viri pokupili slovenska podjetja, ki pa so jim jih prodali za nepomemben denar, mali podkupljivi slovenčki, ki nikoli niso bili podjetniki, ampak vnučki političnih aparatčikov bivšega sistema, ki so si po osamosvojitvi prisvojili, česar nikoli niso oni ustvarili sami. Torej, niso prodajali svoje, ampak naše skupno premoženje.

Dejstvo je, da je Slovenija po 22 letih članstva v EU in po 35 letih samostojnosti, postala vse bolj odvisna od bruseljske birokracije. Ob tem pa je še huje to, da Slovenija postaja mini bivša Jugoslavija, katero, celo bolj kot prej, ko je bila le del propadle Jugoslavije, zdaj vse bolj upravljajo balkanski prišleki.

Slovenija edini del razpadle Jugoslavije, ki je njena miniaturna naslednica, kjer spet veljajo balkanska pravila. Tista pravila, ki so bila osnova, da so zavedni državljani Slovenije (NE SAMO SLOVENCI) leta 1991 zapustili asociacijo, kjer se je moralo gledati z nataknjenimi plašnicami.

Ob 35. obletnici samostojnosti je seveda prav predstaviti dosežke Slovenije, vendar je težko spregledati tudi dejstvo, da se je država v teh desetletjih pogosto zdela razdeljena na dva tabora. Politične delitve so se prenesle tudi v vsakdanje življenje, kar je pri delu prebivalstva ustvarilo občutek vse večje odtujenosti in nezaupanja. Zato mora biti obeleževanje obletnice tudi priložnost za razmislek o preseganju teh razhajanj.

In kdo je kriv za to stanje, kot ga imamo? Politiki? Ne samo politi, ampak tzdi državljani, ki mirno gledajo te politične nedonošenčke, ki jim vladajo in jim tako omogočajo, da jim ti metastazirajo državo, ki so si jo leta 1991 priborili. Pa lep dan državnosti želimo!/Pripravil: Janez Temlin