Ljubljana/Dunaj, 11. avgust 2026 – Na današnji dan, 11. avgusta 1844, je na Dunaju umrl znameniti slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Če poglobljeno ocenimo njegov prispevek kot Slovenca v takratni monarhiji, lahko mirno zapišemo, da doma njegove zgodovinske teže ne častimo primerno.

Dunajski poklon s slovensko »iznajdljivostjo«

Mesto Dunaj je na primer njemu v poklon – v sodelovanju s tamkajšnjim slovenskim veleposlaništvom – na znamenitem pokopališču St. Marx (kjer je pokopan tudi Wolfgang Amadeus Mozart) tik za vhodom postavilo preprosto obeležje v Kopitarjev spomin.

Obeležje mimoidoče opominja na njegovo veliko vlogo pri povezovanju slovanskih kultur s kulturo Zahodne Evrope in Balkana. O slednjem bi znal veliko povedati Vuk Stefanović Karadžić, oče srbskega knjižnega jezika, ki mu je bil Kopitar mentor in ključni mecen.

Zgodba o postavitvi tega dunajskega obeležja leta 2021 pa ponuja prav poseben, skorajda bizaren uvid v našo politično kulturo. Kot smo v Ljubljanskih novicah ekskluzivno razkrili v našem članku iz avgusta 2021, so uradni predstavniki obeležje najprej »postavili« le za fotografiranje. 28. maja 2021 so se ob njem nastavili objektivom takratna veleposlanica Ksenija Škrilec, dunajski župan Michael Ludwig in predsednik Državnega sveta RS Alojz Kovšca, nato pa so spomenik pospravili. Prava, trajna postavitev se je brez medijskih luči – a pred našim objektivom – zgodila šele dobra dva meseca kasneje, 12. avgusta.

Povezana usoda učitelja in učenca

Zanimivo je, da je usoda posmrtnih ostankov Kopitarja in Karadžića ostala neločljivo povezana tudi desetletja po smrti. Ko so leta 1897 z dunajskega pokopališča St. Marx ekshumirali Karadžića, da bi ga prepeljali v Beograd, je Slovenska matica izkoristila trenutek. Oktobra istega leta so tako sočasno izkopali učitelja in učenca; eden je odpotoval proti Srbiji, Kopitar pa je svojo zadnjo pot našel v Ljubljani.

Danes njegovi posmrtni ostanki počivajo na ljubljanskem Navju, ki pa v domači javnosti ni ustrezno spoštovano. Gre za sramotno neurejen park, v katerem imajo svoja obeležja številni znameniti Slovenci. Navje, ki leži na nekdanjem pokopališču sv. Krištofa, sta v letih 1937 in 1938 arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič preuredila v spominski gaj. Plečnik, ki je na tem mestu pokopal tudi svoje starše, je park vizualno zaokrožil s klasicističnimi arkadami in štirimi mogočnimi stebri, ki so prej krasili stavbo Glasbene matice.

Oskubljeni spomenik sredi pasjega sprehajališča

Med temi Plečnikovimi elementi se skriva tudi Kopitarjev nagrobni spomenik. Visok steber iz temnosivega brušenega tonalita je bil izdelan na Dunaju, zanj pa je takrat zbiral sredstva njegov češki prijatelj dr. Michael J. Fessl. Žalosten simbolni dokaz našega odnosa do lastne zgodovine je dejstvo, da v Ljubljano prepeljani spomenik danes nima več svojega prvotnega sijaja – med prenosom z Dunaja je namreč izgubil vrhunsko kroglo s križem in kovinski bršljanov venec, ki sta ga krasila v avstrijski prestolnici.

Čeprav je Navje že od leta 2001 zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena, je to počivališče velikanov danes prepuščeno nemarnosti. Prej bi lahko rekli, da služi kot pasje sprehajališče nekaterih lokalnih prebivalcev, med katerimi večina sploh ne ve, kdo so bili ti velikani z obeležji in kako pomemben del slovenske identitete so sooblikovali. Zato je povsem upravičena kritika, kako (ne)skrbno Slovenci negujemo spomin na svoje ključne zgodovinske osebnosti.

Zgodovinska zamera, ki traja

Kopitar je bil zaradi svojih konservativnih stališč ter ostrih sporov s Prešernom in Čopom v slovenski narodni zavesti dolgo potisnjen v negativno luč s slabšalno oznako “stari cenzor”. Ta stara literarna zamera je verjetno ključno prispevala k temu, da ga še danes ne znamo ali nočemo častiti s ponosom, ki si ga kot eden najvplivnejih evropskih jezikoslovcev svoje dobe nedvomno zasluži.

Dejstvo, da morajo tuji obiskovalci na Dunaju občudovati urejen spomin na našega rojaka, medtem ko doma njegovo zadnje počivališče prepuščamo zobu časa, je resna nacionalna sramota ter glasen opomin za odgovorne mestne in državne institucije. Spomini na leto 2021 in stanje na Navju zgovorno pričata, da se v teh letih v naših glavah ni spremenilo skoraj nič. /Objavo pripravil J. Temlin/