Bruselj/Ljubljana, 22. september 2026 – Med evropskimi državljani že desetletja živi nenavaden psihološki fenomen. Ko beseda nanese na Bruselj, ga večina še vedno dojema kot nekaj geografsko in politično svetlobna leta oddaljenega. Kot bi šlo za nekakšen administrativni otok, ki se ukvarja le z birokratskimi malenkostmi in standardizacijo trga. A resnica je ravno nasprotna: Bruselj je danes prisoten v sami srčiki naših nacionalnih zakonodaj, saj ključno določa in omejuje naše demokratične pravice ter vsakdanje življenje.
In ravno tukaj se skriva točka, ob kateri bi se moral ustaviti vsak polnoletni prebivalec Evropske unije. Če ta »nadržavni« aparat tako močno vpliva na nas, se moramo vprašati: Komu pravzaprav odgovarja organ, ki ima v rokah ključno politično moč Evrope?
Ko govorimo o Evropski komisiji, ne govorimo o klasični vladi, kakršne poznamo iz domačih ustavnih ureditev. V nacionalnih sistemih je stvar jasna – državljani na volitvah neposredno izberejo poslance, ti sestavijo vlado, in krog demokratične legitimnosti je sklenjen. Če vlada dela slabo, jo ljudstvo na naslednjih volitvah zamenja.
V evropski arhitekturi pa ta krog ostaja odprt in nedorečen. Evropska komisija ima ekskluzivni monopol nad predlaganjem evropskih zakonov. Brez nje se v celotni Uniji ne premakne niti ena zakonodajna veja. Vendar pa državljani teh komisarjev ne volimo. Njihova moč je izpeljana skozi zapletena politična usklajevanja med vladami držav članic, ki nato v Evropskem svetu delujejo kot zakonodajalci nad lastnimi državami, čeprav jim nacionalne ustave takšnih izrazito nadržavnih pooblastil večinoma sploh ne predpisujejo.
To ustvarja resen demokratični paradoks. Evropski državljan je postavljen v vlogo pasivnega prejemnika pravil, ki jih oblikuje organ brez neposrednega mandata ljudstva.
Da je zmeda še večja, ta isti organ, ki navznoter deluje z izjemno regulativno močjo, v areni trde globalne politike pogosto naleti na steno. Velike svetovne sile Evropske komisije ne jemljejo kot enakovredne vlade. Ko gre za vprašanja geopolitike, obrambe ali strateške suverenosti, se Washington, Peking ali New Delhi raje obračajo neposredno na močne nacionalne prestolnice. Za zunanji svet prava moč še vedno biva tam, kjer sta neposredna davčna blagajna in suverenost držav članic.
Namen tega razmisleka ni širjenje evroskepticizma ali spodbujanje političnega razkola. Unija nam je prinesla desetletja miru in stabilnosti. Vendar pa zrelost nekega demokratičnega prostora merimo po tem, ali je sposoben prevprašati svoje temelje, ko ti postanejo odtujeni od ljudi.
Čas je, da državljani članic EU pretehtamo to ureditev. Ali je vzdržno imeti sistem, kjer je Bruselj tako blizu pri določanju naših pravic, a hkrati tako daleč, ko gre za naš neposreden vpliv nanj? Evropa bo dolgoročno močna in stabilna le takrat, ko se bodo njeni prebivalci zavedali, kje izvira oblast, in ko bo ta oblast odsevala njihovo resnično, neposredno demokratično voljo. Brez populizma in radikalnih rezov – zgolj z zrelim spoznanjem, da si zaslužimo jasnejše odgovore o tem, kdo dejansko drži krmilo naše skupne prihodnosti./Objavo pripravil J. Temlin/
In še poziv k vseevropskemu razmisleku – Ta kolumna ni namenjena le domačemu bralcu, saj je vprašanje demokratične legitimnosti skupen izziv vseh nas, ki živimo pod evropsko zastavo. Če verjamete, da je ta razmislek vreden zrele debate brez populizma, vas vabimo, da to besedilo delite, ga prevedete v jezike svojih evropskih prijateljev, znancev ali kolegov iz drugih držav članic EU ter ga ponudite v razpravo širše. Demokracija se začne takrat, ko državljani – ne glede na jezik, ki ga govorijo – začnemo postavljati prava vprašanja.