Slovenja, 30. september 2026 – Kot vse kaže, se je slovenski politični prostor spremenil v navadno gostilniško debato. Celo v gostilni vse skupaj včasih poteka celo bolj olikano – še posebej, če red vzdržuje načelna natakarica.

Izrazi, ki jih zdaj uporabljajo naši politiki pa so zagotovo postali pretežno gostilniški ob tem pa celo del uradnega besednjaka političnih prvakov. Ti se obnašajo, kot da bi bila ob njih kratkokrila frčafela, ki uživa v neolikanem izražanju.
Ko poslušamo retoriko nekdanjega premierja, ki s svojimi nastopi včasih spominja bolj na pobalinsko provociranje kot na premišljeno državniško držo, ali pa ko spremljamo izjave nekaterih vidnih akterjev stranke SDS, pri katerih se zdi, da jim jezik prehiteva možgane, se moramo vprašati: kako smo sploh prišli do točke, ko je argumentirana beseda postala znak šibkosti, žalitev pa dokaz moči?
Zanimivo je, da »naši in vaši« krivca prehitro iščejo zgolj v psihologiji posameznih politikov ali v ideološki barvi ene stranke. Resnica – da ne bo pomote, ne gre za stranko s tem imenom – je veliko bolj sistemska in uničujoča za obe strani. Namreč, naša politična kultura je postala talec »digitalnih strojev! – algoritmov družbenih omrežij.
Ti nevidni upravljavci naše pozornosti ne delujejo z namenom, da bi širili resnico ali spodbujali umirjen dialog.
Ne! Njihova edina valuta je politični dobiček, ta pa je neposredno vezan na čas, ki ga preživimo pred zasloni, da bi spremljali njihove plehke in nedorečene poglede.
In kaj nas drži pred zasloni? Znanost je jasna: moralno ogorčenje, jeza in strah. Ko politik objavi strokoven, umerjen in pragmatičen predlog zakona, algoritem zeha in objavo potisne na dno. Ko pa se sprosti ventil nizkih strasti – ne glede na to, ali gre za vladno aroganco ali pa opozicijsko nebrzdano streljanje z besedami – algoritem zazna eksplozijo interakcij in vsebino bliskovito razširi med tisoče ljudi.
Politiki z leve in desne so se temu prilagodili. Če želijo ostati vidni, morajo postati radikalni in nenehno dvigovati pritisk. Sledijo jim tradicionalni mediji, vključno z javnim servisom, kot je RTV Slovenija, ki bi moral biti trdnjava umirjanja in razsodnosti, a pod pritiskom lova na gledanost prevečkrat prostovoljno stopa v isto blato javnega linča in senzacionalizma. Rezultat je družba, ki se nezadržno spreminja v huškaško maso, zaprto v lastne mehurčke odmeva, kjer je nasprotnika lažje demonizirati kot pa z njim sesti za mizo.
Ta kolumna zato ni uperjena proti eni politični opciji; je ogledalo in poziv k razmisleku vsem akterjem, ki v tem uničujočem plesu sodelujejo, ki delajo hrup, ki nato hrani stroje katerih algoritmi počasi a vztrajno ugrabljajo naš razum.
Dejstvo je tudi, da je ta pristop komunikacije že zdavnaj presegel meje naše majhne podalpske države. Slovenija je le mikrokosmos nevarnega globalnega trenda.
Poglejmo Evropo in svet: od polarizirane Amerike do Evropske unije, ki pod težo sovražnega govora in radikalnih populizmov izgublja svoj skupni imenovalec. Demokracija, ki je tisočletja temeljila na razumni razpravi in iskanju kompromisa, se povsod po svetu lomi pod težo afektivne polarizacije.
Čas je za skrajno resen razmislek – za tiste na levi, na desni in v sredini, ki jim tehnologija še ni povsem spačila kritične distance. Če bomo še naprej nemo gledali, kako algoritmi zaradi oglasnih prihodkov uničujejo družbeno tkivo, se nam obeta svet, v katerem ne bo več prostora za razum. In ko v družbi ugasne razum, se dialog ne neha le na družbenih omrežjih, ampak se konča na ulicah. Varovalke moramo postaviti zdaj, preden hrup strojev povsem preglasi človečnost./Objavo pripravil: J. Temlin/ Fotografija le ponazoritvena/
