Slovenija, 7. oktober 2026 – Slovenski politični prostor že petnajst let spremlja isto predstavo z različnimi igralci. Imeli smo Boruta Pahorja in njegov komunikacijski »semafor«, ki je tehnično kljukal opravila brez prave vsebine. Spremljamo Roberta Goloba in njegove »časovnice in obljube«, ki se odmikajo v neznano pod taktirko pristopa »velikega vodje«. In nenazadnje, vemo, kaj se ob vrnitvah pričakuje od Janeza Janše – sistem trde roke, močne strankarske discipline in neizogibne ideološke polarizacije.

A ta trojka – Pahor, Golob, Janša – v tej zgodbi in tem ogledalu ni glavna. Oni so le poanta. So ilustracija različnih stilov upravljanja, ki pa imajo vsi po vrsti isto skupno napako: državljane prepričujejo, da so le nemi potniki v avtomobilu, ki ga politiki vozijo vsak po svoje.

Kdo je dejanski lastnik države?

Resnica (resnica, v kateri namenoma ni pike), ki jo moramo postaviti pred lastno ogledalo, je popolnoma drugačna. Politične elite niso lastniki države, ampak le njeni začasni upravljavci. Edini pravi »šef« države je državljan.

In ko govorimo o državljanu, ne govorimo o abstraktnem pojmu ali o tisti proračunsko plačani, namišljeni civilni družbi, ki v javnem diskurzu najprej vidi lastne koristi in interese svojih finančnih botrov. Govorimo o avtentični civilni družbi, ki jo sestavlja celotna delujoča struktura našega vsakdana:

• Gospodarstvo in delavstvo v realnem in javnem sektorju, ki z lastnimi žulji in ustvarjeno vrednostjo sploh polnita proračun ter potrebujeta stabilno in predvidljivo okolje.
• Šolajoča se mladina, ki predstavlja ključni razvojni potencial prihodnosti, a ostaja brez jasne stanovanjske in zaposlitvene vizije.
• Upokojenci, generacija, ki je vse to sploh zgradila in omogočila, da danes sploh imamo kaj upravljati, pa jo politika prepogosto obravnava le kot suhoparen strošek.

Zahteva po pravem mrežnem načrtu…

Čas je, da ta celotna struktura državljanov preseže umetno ustvarjene strankarske in ideološke delitve ter skupaj izstavi račun. Od vsakokratne oblasti – ne glede na to, ali jo vodi Pahor s semaforjem, spremljamo Roberta Goloba z njegovimi »časovnicami in obljubami«, ki se odmikajo v neznano pod taktirko pristopa »velikega vodje ali Janša s trdo roko – je treba brezpogojno zahtevati jasen, dodelan in javno zavezujoč mrežni načrt delovanja države.

Državljani ne smejo več nemo opazovati časovnega loka, v katerem se država prepušča naključnemu upravljanju. Ravnokar v tem tednu bomo priča besedičenju o tem, kako pomemben je glas ljudi in kako politika dela za javno dobro. Naj nas ta prazna retorika ne zavede.

Resnica in edina prava osnova sta jasni: politiki so le najeti menedžerji. Če mrežnega načrta ne izpolnjujejo – ga celo nimajo – ali če na družbenem semaforju brez razloga gori rdeča luč, mora slediti zamenjava. Država pripada tistim, ki jo ustvarjajo in živijo – ne tistim, ki si jo vsaka štiri leta le sposodijo za uresničevanje lastnih političnih ambicij./J.T./UI/

In še to! Anomalije našega političnega vsakdana pogosto analiziramo ujeti v lastne mehurčke. Zato sem tokrat svoje avtorsko izhodišče in poglede za to kolumno soočil z neobremenjenim »razmišljanjem« umetne inteligence (UI). Ta kolumna je rezultat najinega dialoga. Nastala pa je z namenom, da ponudi odprt pogled in povabi k razmisleku vse tiste, ki še želijo misliti s svojo glavo – a ob pogoju: za skupno dobro! /nosilna avtor kolumne; Janez Temlin/