Slovenija/Prekmurje, 31. oktober 2026 – “Rodil sem se v deželi Kranjski na Raščici, ki pripada baronom Turjaškim, po Kristusovem rojstvu v letu 1508” je zapisal Primož Trubar. Mi pa bi morali zapisati: eni smo se rodili v državi, ki je na srečo ni več, in zdaj živimo z generacijo (od 35 let naprej) v državi, ki jo moramo korenito reformirati!

Vemo, da boste rekli – 31. oktobra v Sloveniji praznujemo Dan reformacije, ki obuja spomin na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju, hkrati pa zaznamujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika.

Res je! A kaj praznovati v državi, ki brez reformacij nima prihodnosti. Dejstvo je, da Slovenija danes potrebuje korenito spremembo miselnega vzorca in obnašanje, ki bo zagotavljalo reformacijo, da bomo postali pozitivnejši, bolj povezovalni in predvsem bolj razsodni.

Da, to je to, o čemer je govoril Primož Trubar in nagovarjal svoje »lube Slovenke ino Slovence« k razmisleku. Razmisleku, da ne bi bili tako razdvojeni, sebični in ne povezovalni. Z eno besedo NAROD.

E »lubi Slovenke ino Slovenci« zato je čas, da začnemo misliti s svojo glavo. V primeru, da tega ne bomo storili, bo prišel čas, ko bomo morali misliti tako, kot bodo mislili drugi.

Ali še huje! V primeru, da bomo še naprej ravnali tako neodgovorno, kot ravnamo zdaj, bo čas pokazal “inu” dokazal, da Trubarjevih »lubih Slovenk ino Slovencev« ne bo več. Vidite, tudi zato je tako pomemben današnji praznik – DAN REFORMACIJE.

In za zaključek, še pogled Prekmurca, avtorja objave Janeza Temlina

Ko danes nagovarjamo »lube Slovenke ino Slovence« k razmisleku o tem, kaj pomeni biti NAROD, ne smemo pozabiti, da ta narod ni nastal le v enem centru ali iz ene same pokrajine. Resnična zgodovinska in miselna reforma zahteva, da presežemo pokroviteljski centralizem in priznamo celotno vertikalo svoje identitete.

Prav ob dnevu reformacije se moramo spomniti, da slovenska knjižna beseda nima korenin le na Kranjskem s Primožem Trubarjem. Že leta 1715 je Prekmurec Franc Temlin z izdajo Malega katechismusa postavil temelje avtonomnemu prekmurskemu knjižnemu jeziku. Prekmurci so skozi stoletja hude madžarizacije sami – s svojo kulturo, tiskom in neupogljivo narodno zavestjo – ohranili svojo bit. Ko so se leta 1919 odločili za združitev z matičnim narodom, to ni bilo dejanje pasivnega priklopa ali hvaležnosti za »rešitev« s strani matice. Bila je svobodna, zavedna in državotvorna izbira enakopravnega dela naroda, ki je v skupno slovensko sestavljanko prinesel svojo bogato, že izoblikovano dediščino.

Če hočemo danes resnično misliti s svojo glavo in preprečiti, da bi kot narod izginili, moramo najprej počistiti z nepoznavanjem lastne zgodovine. Čas je za reformo miselnosti, ki bo Prekmurje in njegovo unikatno zgodovinsko pot nehala odrivati na obrobje. Šele ko bomo sposobni spoštovati in enakovredno vrednotiti vse dele slovenske sestavljanke – brez pokroviteljstva in z zavedanjem, da so prav posebnosti naša največja moč –, bomo resnično postali to, o čemer so sanjali predniki: zreli, povezovalni in modri ljudje. Skratka – NAROD./ avtor objave: Janez Temlin / Foto: arhiv LN