Slovenija, 14. novem,Medtem ko slovensko gospodarstvo zaradi pomanjkanja kadra uvaža na desettisoče tujih delavcev, v evidenci brezposelnih čaka več kot tisoč visokoizobraženih mladih. Pred prihajajočim referendumom o razvojnem zakonu 6. decembra se odpira vprašanje, ki presega dnevno politiko: ali bomo zmogli vzpostaviti sistem jasne odgovornosti med univerzami, državo in podjetji?

Po najnovejših javno dostopnih podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) za september 2026 je v evidenci registriranih brezposelnih približno 1.161 mladih s terciarno (višješolsko ali visokošolsko) izobrazbo. Ti predstavljajo 13,1 odstotka vseh brezposelnih mladih v starosti od 15 do 29 let, katerih skupno število je konec septembra doseglo 8.862 oseb.

Pričakovano je delež visokoizobraženih največji v starostni skupini od 25 do 29 let. Med skupno 4.333 brezposelnimi v tej skupini ima terciarno izobrazbo kar 22,4 odstotka oziroma približno 971 oseb. V mlajši skupini od 15 do 24 let, kjer jih je skupno prijavljenih 4.529, pa je visokoizobraženih 4,2 odstotka oziroma okoli 190 oseb, saj večina mladih te starosti študij še zaključuje.

Še bolj zgovorno od samih številk pa je dejstvo, da javnost iz rednih objav Zavoda RS za zaposlovanje ne izve, katere diplome ti ljudje sploh imajo. Medtem ko država in gospodarstvo zaradi pomanjkanja delovne sile na eni strani uvažata na desettisoče tujih delavcev, na drugi strani z javnim denarjem financiramo študijske programe, katerih diplomanti končajo v evidencah brezposelnih.

V javnosti se razprava o tem problemu prepogosto konča pri medsebojnem obtoževanju: gospodarstvo očita univerzam, da proizvajajo nezaposljive kadre, univerze opozarjajo, da niso servis za trenutne želje podjetij, politika pa se sklicuje na strategije, ki v praksi ne prinašajo želenih učinkov. Če želimo v razpravi ob prihajajočem referendumu o razvojnem zakonu 6. decembra preseči ideološke in strankarske spore ter ustaviti zaostajanje za državami, ki so bile nekoč za nami, moramo javnosti ponuditi v razmislek dejanske vzroke tega neskladja – in vlogo vseh vpletenih akterjev.

Kdo v Sloveniji dejansko načrtuje izobraževanje?

V nasprotju s splošnim prepričanjem vpisne politike v Sloveniji ne določa en sam organ. Gre za razpršeno odgovornost treh stebrov, med katerimi ni zavezujoče povezave:

• Univerze in fakultete: Zaradi ustavno zagotovljene avtonomije sami oblikujejo programe in predlagajo vpisna mesta. Ker se javno visoko šolstvo v veliki meri financira glede na število vpisanih študentov, imajo fakultete neposreden finančni interes ohranjati visoke vpisne kvote na družboslovnih in humanističnih smereh, kjer so stroški izvedbe študija bistveno nižji kot pri tehničnih ali naravoslovnih programih.
• Država (vlada in pristojna ministrstva): Vlada daje soglasje k razpisu za vpis in zagotavlja proračunski denar. Čeprav ima vzvode za omejevanje vpisa na presežne smeri in spodbujanje deficitarnih poklicev, se zaradi politične občutljivosti in pomanjkanja enotne medresorske strategije za radikalnejše reze redko odloči.
• Gospodarstvo in delodajalci: Prek zbornic in posvetovalnih teles redno opozarjajo na primanjkljaj inženirjev, tehnikov in strokovnjakov, vendar pri določanju vpisnih mest in učnih načrtov nimajo zavezujoče vloge. Obenem velja tudi druga plat medalje: večina slovenskih podjetij svoje kadrovske potrebe načrtuje le za leto ali dve vnaprej, kar je prekratko obdobje za načrtovanje petletnega študija, pogosto pa kadrovski primanjkljaj izvira tudi iz nekonkurenčnih plač in delovnih pogojev.

Lekcija Avstrije in Švice: Ne gre za ukazovanje, ampak za sistem

Pogled v sosednjo Avstrijo in Švico, ki veljata za vzor usklajenega razvoja, pokaže, da ključ uspeha ni v birokratskem zapiranju univerz, temveč v neposredni vpetosti gospodarstva v izobraževalni proces. V obeh državah se večina mladih odloči za dualni sistem (vajeništvo), kjer podjetja sama odpirajo učna mesta glede na svoje realne potrebe, poklicna združenja pa sodelujejo pri oblikovanju učnih načrtov.

Na visokošolski ravni so v Avstriji razvili mrežo visokih strokovnih šol (Fachhochschulen), ki so tesno vezane na regijsko industrijo in aplikativno znanje. V Sloveniji smo ta člen desetletja zanemarjali v prid splošnemu akademskemu študiju.

Zavod za zaposlovanje: Med socialnim korektivom in kadrovskim servisom

Del problema je tudi vloga Zavoda RS za zaposlovanje. Kritiki iz gospodarstva opozarjajo, da je zavod ostal preveč birokratski organ, osredotočen na vodenje evidenc, nadzor in izplačevanje nadomestil, medtem ko resnično posredovanje kadrov vse bolj prevzemajo zasebne agencije in spletni portali.

Na drugi strani strokovnjaki za socialno politiko upravičeno opozarjajo, da zavod opravlja naloge, ki se jih zasebni trg izogiba – delo z dolgotrajno brezposelnimi, starejšimi, invalidi in osebami brez izobrazbe. Vendar prav prepletanje administrativnega nadzora in aktivnega iskanja dela zavira njegovo preobrazbo v sodoben, odziven kadrovski servis.

Štirje konkretni koraki za resno razvojno razpravo

Če naj razvojna zakonodaja, o kateri bomo presojali tudi 6. decembra, resnično naslovi temelje konkurenčnosti države, mora preseči kratkoročne davčne ali socialne popravke in vzpostaviti jasna pravila odgovornosti:

1. Popolna preglednost zaposljivosti po fakultetah: Zakonska obveznost rednega javnega objavljanja podatkov o tem, koliko diplomantov posamezne fakultete in smeri se v enem ali treh letih zaposli v svoji stroki, kakšne so njihove plače in koliko jih ostane brez dela. Mladi in njihovi starši imajo pravico do teh podatkov pred izbiro študija.
2. Sprememba financiranja visokega šolstva: Postopna vezava dela proračunskih sredstev fakultet na dejansko zaposljivost diplomantov in povezovanje z gospodarstvom, namesto financiranja zgolj po številu vpisanih glav.
3. Resne spodbude za vajeništvo in štipendiranje: Namesto zapletenih razpisov je treba podjetjem, ki odpirajo vajeniška mesta ali štipendirajo deficitarne tehnične in naravoslovne kadre, omogočiti neposredne in preproste davčne olajšave, zbornicam pa dati večjo besedo pri potrjevanju strokovnih programov.
4. Strukturna preobrazba Zavoda za zaposlovanje: Jasna ločitev socialno-administrativne funkcije (izplačevanje nadomestil) od aktivnega posredovanja zaposlitev in prekvalifikacij, kjer bi morala država tesneje sodelovati z delodajalci in zunanjimi izvajalci po merilu uspešne zaposlitve.

Dejstvo! Visoko šolstvo ne sme postati zgolj tovarna za trenutne potrebe industrije, saj družba potrebuje tudi kritično misel, kulturo in humanistiko. Vendar pa si majhna država z omejenimi viri ne more privoščiti sistema, v katerem univerze množično vpisujejo študente zaradi lastnega financiranja, gospodarstvo pričakuje gotove kadre brez lastnega vlaganja v njihov razvoj, država pa vse skupaj opazuje brez jasnih meril uspešnosti.

In še to! Naše gospodarstvo mora tudi narediti resen razmislek, saj se včasih dozdeva, da del nega tava brezglavo sem ter tja. To pa pomeni, da šolani mladi kadri ne morejo biti njihov sledilec. In prav je, da včasih to nočejo biti./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/