To je nekaj utrinkov z gradu, ki “nadzira” Velenje. Gre za Velenjski grad, ki je eden od dobro ohranjenih gradov v Sloveniji. Njegova starost je res častitljiva saj ga zgodovinski viri prvič omenjajo davnega leta 1270. Kot zapisano v predstavi so njegovi prvi lastniki in graditelji bili gospodje Kunšperški, sledili so jim njihovi sorodniki gospodje Ptujski, nato je grad postal last družine Liechtensteinskih. V 16. stoletju grad prenovila družina Wagen von Wagensberg in ga spremeni v renesančno rezidenco.

Med pomembnejše lastnike sodita konec 19. stoletja še Karl in Bianca Adamovich. Zadnji lastnik gradu, grof Coronnini-Kromberg, ga je uporabljal le kot poletno rezidenco do leta 1943, ko so ga po kapitulaciji Italije Nemci kot italijanskega državljana izgnali iz Velenja.

 

Po 2. svetovni vojni je grad, da zveni lepše zapisano (beri prvotnim lastnikom je bil odvzet), “preide v last” splošnega družbenega premoženja. V njem so uredili stanovanja, veliko notranje opreme pa je bilo uničene (beri pokradena, da lepše zveni) grad pa začne pod “novimi gospodarji” propadati.

 

Leta 1957 je velenjski premogovnik (bolje rečeno takratni direktor Nestel Žgank, spozna pomoto svojih predhodnikov) se loti ponovne ureditve gradu.  Celo več, Žgank, kot župan ustanovi Muzej slovenskih premogovnikov, hkrati pa je vzpodbudil celovito sanacija stavbe. Velja dodati, da je bil Nestl Žgank – direktor Premogovnika Velenje in župan Velenja, znan tudi kot graditelj sodobnega mesta Velenje kateremu gre pripisati, da je Velenje postalo mesto in ne spalna vas rudarjev, ki so se Velenje priselili iz različnih krajev nekdanje Jugoslavije.

Morda še zanimivost, da je Velenje peto največje mesto v Republiki Sloveniji. Znano je po Premogovniku Velenje in tovarni Gorenje in drugih tovarnah, pa tudi po zeli velikem izobraževalnem centru. S skoraj 40 tisoč prebivalci z okolico je Velenje za Ljubljano, Mariborom, Celjem in Kranjem peto največje slovensko mesto in Mestna občina hkrati.

Pa se vrnimo na Velenjski grad, ki je, kot že zapisano danes Muzej Velenje, in s svojim delovanjem pokriva območje treh občin Šaleške doline (Velenja, Šoštanja in Šmartnega ob Paki), obiskovalcem pa na ponuja na ogled enajst stalnih muzejskih in galerijskih razstav ter vedno tudi kakšno zanimivo občasno razstavo.

Poleg zbirk, ki obiskovalca popeljejo skozi lokalno zgodovino, vsekakor velja izpostaviti še Afriško zbirko Františka Foita, eno od treh najpomembnejših afriških zbirk na slovenskih tleh, ter zbirki ostankov mastodonta in sodobne slovenske umetnosti.

No, ker Foit, František Foit ni Velenjčan ampak Čeh, gre za svetovnega popotnika, kiparja, etnolog pa tudi zelo razgledanega moža, dodajmo, kot zapisano o njem  – Foit mladost preživi v Telču na Češkem, kjer je imel oče kamnoseško delavnico. V očetovi delavnici se je navdušil za kiparstvo. Po končani srednji šoli je nadaljeval šolanje na kiparski šoli v Hořicah, Dresdnu, Parizu in Zagrebu. Od leta 1930 je izdelal več kipov znanih čeških osebnosti.

Leta 1931 se je Foit odpravil na svojo prvo pot z avtom po Afriki, skupaj z biologom dr. Jiřijem Baumom. Pot jima je delno financirala Karlova univerza, Foit pa naj bi na poti izdelal antropološke podobe posameznih ljudstev v Afriki. Velik del zanimanja je posvetil tudi proučevanju starega Egipta. Na pot sta se iz Prage odpravila 1. aprila 1931 ter odšla do Trsta, s trajektom do Aleksandrije, nato pa z avtom preko Egipta, Sudana, Konga, Ugande, Kenije, Tanganjike, Severne in Južne Rodezije do Cape Towna v Južni Afriki. V Prago sta se vrnila 6. decembra 1931, na poti pa prevozila 24.000 km. Med potjo sta opravljala vsak svoje delo, fotografirala, snemala film in pisala dnevnik.

Leta 1968 je jugoslovanski veleposlanik v Keniji Ivo Pelicon zakonca Foit (Foit  se je leta 1938 poročil s sestro prijatelja, akademskega slikarja Valdemara Radila, Ireno Voradilovo) predstavil direktorju etnografskega muzeja v Ljubljani dr. Borisu Kuharju.

Boris Kuhar je začel urejati potrebne dokumente za vrnitev Františka in Irene Foit v Evropo. V Jugoslavijo sta prišla leta 1971. V Velenju so jima priskrbeli stanovanje, država (takrat Jugoslavija – republika Slovenija)se je obvezala izplačevati še pokojnino do smrti. Foit pa ji je v nadomestilo odstopil svojo etnografsko zbirko Velenju (kot pravijo podatki je zbirka pristala v Velenju tudi zato, ker so v Ljubljani nekaj z dogovorom s Foitom zamočili).

To velja vedeti! (31. avgusta 1971 je bil František Foit na poti v Ljubljano v etnografski muzej pri Arji vasi udeležen v prometni nesreči in kasneje za posledicami nesreče v Celju umrl. Še istega leta so v prostorih Knjižnice Velenje odprli prvo razstavo Foitovega gradiva. Leta 1972 so v Velenju poimenovali po njem ulico, na kateri je živel. Leta 1973 odprejo stalno razstavo Foitovega gradiva v Muzeju Velenje na Velenjskem gradu.)

Predmete, ki jih je iz Afrike prinesel František Foit, lahko danes vidimo v Muzeju Velenje (del jih lahko vidite tudi na naših posnetkih) so pa tudi v muzeju Náprstek v Pragi, Hrdličkovem muzeju človeka v Pragi in podružnici Muzeja Vysočiny v Telču.

No in še zaključek!

Velenjski grad je nekaj posebnega, tako po urejenosti, kot po ponudbi in predstavitvi visoko izobražena mlade vodičke, ki nam je grad predstavila.

Je pa res, da v mestu “knapov” in “pralnih in drugih strojev” le redko kateri prebivalec predlaga ogled zanimive slovenske kulturne dediščine, ki jo Velenjski grad premore.

To je pač dokaz, da je Velenje mesto prišlekov, kot slovenska prestolnica, katerim kultura ni osnova, da bi jo postavi v ospredje ob predstavitvi svojega mesta.

A kljub temu velja! Velenje je lepo in urejeno mesto, ki ga velja obiskati.   Dokaz tudi ti foto utrinki. Obiščite Velenjski grad in Velenje!/Pripravila in posnela Janez Temin in Alenka Same/