Ta četrtek na Velikem odru MGL premiera črne komedije Volpone

Ta četrtek, 10. oktobra 2019, ob 20. uri bo na Velikem odru MGL premiera črne komedije Volpone. Avtor priredbe in režiser Diego de Brea je izhajal iz dveh predlog Volponeja: iz predloge Bena Jonsona iz leta 1605 (v prevodu Janeza Menarta) in iz predloge Stefana Zweiga iz leta 1926 (v prevodu Mojce Kranjc). Diego de Brea je tudi scenograf in oblikovalec svetlobe tokratne uprizoritve Volponeja. Dramaturginja je bila Petra Pogorevc. Pri uprizoritvi so sodelovali še kostumograf Leo Kulaš in njegova asistentka Lara Kulaš (študijsko), avtor videa Izidor Farič ter lektorica Barbara Rogelj.

Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k. g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g. in Boris Kerč. Komedija Volpone ali lisjak elizabetinskega dramatika Bena Jonsona iz leta 1605 govori o človekovem hlepenju po denarju, prestižu, mladosti in ugodju, pa tudi o njegovi zmožnosti pretvarjanja in poigravanja z drugimi ljudmi, torej o umetnosti prevare – kot da je vpisana v človeško naravo.

In kaj boste videli?  – Premožni beneški plemič Volpone (lisjak) se pretvarja, da je na smrt bolan. Z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil vse svoje imetje, zavaja in privablja lovce na dediščino, pri tem pa mu pomaga prisklednik Mosca (podrepna muha). Vrata Volponejevega doma si podajajo Voltore (jastreb), Corbaccio (krokar) in Corvino (vran), ki med seboj tekmujejo v prilizovanju, prinašajo dragocena darila in Volponeju obljubljajo nezaslišane usluge. Za prednost pred tekmecema je vsak pripravljen narediti marsikaj: Corbaccio namerava razdediniti svojega sina, Corvino je Volponeju voljan prepustiti svojo lepo in mlado ženo, Voltore pa ga s potvarjanjem resnice brani na sodišču. Torej, svet nezaslišanega pohlepa in prevar … Volponeja je leta 1926 priredil in posodobil avstrijski pisatelj in dramatik Stefan Zweig. Skrčil je število oseb in izpustil stransko dogajanje, konec komedije pa spremenil tako, da denar razkrinkanega Volponeja pripade Moscu.

Naša uprizoritev, ki jo kot avtor priredbe in režiser podpisuje Diego de Brea, spaja obe različici komedije ter protagonista obravnava kot ultimativnega izzivalca lastne smrti. Volpone je poln arhetipskih simbolov in antologijskih komičnih situacij, ki s kritičnim skalpelom s pomočjo ironije in sarkazma razgaljajo osebne in družbene anomalije. Predvsem človekov moralni propad in zlaganost ter njegovo neskončno prekomernost in neuravnoteženost, pogoltnost, megalomanijo, lenost, požrešnost, poželjivost … Morda je Volpone obenem tudi sinonim za tisto, kar imenujemo svoboda? Predvsem pa je vse našteto zagotovo in na žalost tudi zaščitni znak našega časa.

Petra Pogorevc v članku gledališkega lista – Leta 1605 je igralska skupina The King’s Men krstno uprizorila komedijo Volpone Bena Jonsona. Jonson je pri pisanju dosledno upošteval neoklasično zahtevo po enotnosti kraja, časa in dejanja. Zvrstno je Volpone komedija nravi, oprta na karakterologijo, ki si jemlje primere iz patoloških stanj, značilne poteze pa iz razpoloženj, ki vplivajo na človeški temperament. Vse like bistveno določajo hibe in strasti, farsično podčrtane kot njihove prevladujoče lastnosti. Negativni liki imajo po vzoru srednjeveških bestiarijev živalska imena: ob lisjaku Volponeju so tu podrepna muha Mosca, jastreb Voltore, krokar Corbaccio in črni vran Corvino.

V igri nastopijo še trije Volponejevi odbiti služabniki, ki jih kot nižje na družbeni lestvici namesto značajskih določajo telesne hibe. Nano, Castrone in Androgyno, torej pritlikavec, kastrat in brezspolnik, gospodarja kratkočasijo z uprizarjanjem raznovrstnih aktualnosti. Poleg tega igra smeši tudi sočasne londonske razmere, saj je umeščena v Benetke, po katerih se klatijo angleški turisti: popotni plemič Peregrino ter politik sir Rad-bi-bil in madame Rada-bi-bila.

Avstrijski pisatelj Stefan Zweig, ki je leta 1926 napisal svojo različico igre, se v avtobiografiji Včerajšnji svet spominja, da se je razmeroma dolgo spraševal, zakaj se Jonsonov Volpone do 20. stoletja ni prebil na nemške odre. Naročil si je knjigo v angleščini in si uganko pojasnil z dvema razlogoma, češ da je Jonsonova komedija »napisana v dovršenih veličastnih verzih« in da se »na žalost odvija v vsemogočih zamenjavah gledališča preživelega tipa, kjer se mora človek preleviti v nekoga drugega, da ga svet ne bi prepoznal«.

Po branju igre je bil Zweig prepričan, da je Volpone »delo, ki je kot satirično-realistična mojstrovina preživelo svoj čas«, od tod do odločitve, da ga bo priredil in posodobil za nemške odre, pa je bil samo še korak. Zweig je Jonsonovega Volponeja iz verzov prelil v prozo ter skrčil število dejanj s pet na tri, število oseb pa zmanjšal na deset. Opustil je stranski tok dogajanja, ki smeši razmere v renesančni Angliji, in nadel živalski imeni tudi pozitivnima likoma: Corbaccievega sina Bonaria je preimenoval v leva Leoneja, Corvinovo ženo Celio pa v golobico Colombo. V igro je vpeljal nov lik noseče prostitutke, psice Canine, ki si prizadeva omožiti Volponeja in ga narediti za očeta svojega še nerojenega otroka. V največji meri pa je preoblikoval Mosco, ki se pri njem poglobi in razraste ter v razpletu igre, ko prelisiči Volponeja, tudi obogati in se osvobodi. Pri Zweigu Volpone pobegne, Mosca pa ostane nekaznovan in si milost oropanih prevarantov zagotovi z delitvijo podedovanega imetja. To je mogoče tudi zato, ker Zweigov Volpone ni več beneški plemič, temveč tujec, levantinec iz Smirne, ki ga doma čaka družina. V jedru igre ostaja Volpone, namišljeni umirajoči, ki izziva meje svojega fizičnega obstoja, obsesivni igralec na življenje in smrt. Pomembno je poudariti, da Volpone ni kratko malo lakomnež, ki si prizadeva s prevaro pridobiti premoženje lahkoverne mrhovinarske trojice, ampak predvsem zvitež, ki je bolj kot z denarjem obseden z izzivanjem in preverjanjem, kako daleč lahko pride v pretvarjanju in poigravanju z drugimi. Porok goljufije je pri Zweigu zgolj Volponejevo bogastvo, pri Jonsonu pa tudi njegov družbeni status. Je mojster prevare, ki je vpisana v človeško naravo, predstavlja pa tudi temelj slehernega odrskega uprizarjanja. Volpone potrebuje igro, v kateri zastavi nič več in nič manj kot lastno smrt, toda njen potek ga lahko kvečjemu hipno zadovolji. V tem je presenetljivo sodoben: vsako darilo poraja novo potrebo, vsaka uspešna prevara pa hlepenje po novem izzivu. Ljubezen in smrt sta v zgodovini umetnosti že dolgo v tesni povezavi, ki se je vzpostavila ravno s pojavom mrtvaškega plesa, kakršnega nam uprizori Volpone.

Gre za upodobitev slehernika v stiku s smrtjo, ki pride ponj ob uri njegovega odhoda s tega sveta, za umetnost, katere sporočilo se glasi, da smo pred smrtjo vsi Volpone, Veliki oder MGL, 2019/2020 3 enaki in da lahko vsak trenutek pride ravno po nas. V najstarejših upodobitvah mrtvaškega plesa se smrt komaj dotika žive osebe, od 16. stoletja dalje pa je z njo v vse tesnejšem, vse bolj izzivalnem in erotičnem dotiku, neredko pa jo tudi odkrito skruni. Umetnost in literatura od 16. stoletja dalje povezujeta eros in tanatos v novi luči, saj sta odkrili užitek v smrti in trpljenju ter vzpostavili vznemirljivo vzporednico med predsmrtno agonijo in ljubezensko ekstazo. Smrt je podobno kot spolni akt postala prekršek, ki lahko seže onkraj vsakdanjega življenja, zato se ji pripisuje sublimno lepoto./Za objavo pripravila Alenka Seme/Press MLG/ foto Peter Giodani

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s