Govor predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Ljubljana, 23. december 2022 –  Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič je včeraj, 22. decembra, na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti, tega praznujemo 26. decembra, nagovorila poslanke in poslance Državnega zbora, nekdanje predsednike Državnega zbora, predsednika in člane vlade, predsednika Državnega sveta, predsednika in sodnike Ustavnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča, diplomatski zbor ter druge visoke predstavnike političnega, družbenega in verskega življenja v Republiki Sloveniji.

Na slavnostni seji pa sta tokrat bila prisotna odhajajoči predsednik države Borut Pahor; ta predsedniško mesto zapušča, 23. decembra, in nova predsednica države dr. Natašo Pirc Musar, ki pred Državnim zborom prisegla, kot prva predsednica Republike Slovenije in kot peta neposredno izvoljena predsednica države.

No in to je celoten govor predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti.

  • Dan samostojnosti in enotnosti je državni praznik v Republiki Sloveniji, ki ga praznujemo 26. decembra (je dela prost dan). Ta dan obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990 (plebiscit je potekal 23. decembra 1990), na katerem je od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno (tj. 88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije. Do septembra 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih na pobudo takratne opozicijske stranke Socialni demokrati, dopolnili z in enotnosti, saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini.

»Spoštovani državljanke in državljani, cenjeni Slovenke in Slovenci doma in po svetu,

spoštovani predsednik republike, spoštovana novoizvoljena predsednica republike!

Vsako leto se v Državnem zboru ob letu osorej pred božičem zgodi slavnostna seja in vsako leto se v slavnostnih govorih spominjamo dogodkov pred več kot tridesetimi leti (32 leti p.p.), ki so tlakovali pot k nastanku in mednarodnemu priznanju samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Spominjamo se enotnosti in zanosa, ki sta nas prevevala, da smo kljub razlikam skupaj udejanjili pravico do samoodločbe in tako prvič v zgodovini postali sami svoji gospodarji. Radi se spominjamo tistih časov, čeprav so bili težki in so zahtevali žrtve, tudi človeške, pa vendar so pomenili preporod slovenske samobitnosti, poguma in narodnega zanosa. Plebiscit ali ljudsko glasovanje o osamosvojitvi Slovenije se je zgodilo 23. decembra 1990, na njem pa je glasovalo kar 93,2 % vseh volilnih upravičencev. Tri dni po plebiscitu, 26. decembra 1990, je sledila uradna razglasitev rezultatov plebiscita. Na vprašanje »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« je 88,5 % volivcev odgovorilo pritrdilno. Vendar Slovenija ni nastala ne s plebiscitom ne z razglasitvijo neodvisnosti 25. junija 1991, ko je Skupščina Republike Slovenije sprejela zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije in Deklaracijo ob neodvisnosti. Slovenija je stara toliko, kot je stara Evropa, Slovenke in Slovenci pa toliko, kot so stari vsi evropski narodi.

Ko pogledamo zemljevid sveta, smo včasih kar presenečeni, na kako majhnem koščku zemlje živimo. Pa vendar gre za košček, kjer se visoke gorske verige na severu stikajo s kraškim podzemljem in z morjem na jugozahodu, široko nižino na vzhodu in razgibanim, z gozdovi poraščenim hribovjem na jugovzhodu. Na tem malem koščku sveta, velikem le nekaj več kot 20.200 km2, so prvi ljudje dolbli koščene piščali in izdelovali situle, Rimljani pa so, potem ko so svojemu imperiju priključili ilirske in keltske naselbine, ustanovili mesta Emona, Celeia, Poetovio in Neviodunum. Po stoletjih germanskih vpadov so se v 6. stoletju na ozemlju današnje Slovenije naselili Slovani, ki so se pod vodstvom kralja Sama uprli nadrejenim Avarom. S povezovanjem Alpskih Slovanov je nastala državna tvorba Karantanija, t. i. krajina Slovanov, ki je imela središče na Krnskem gradu severno od Celovca. Tako kot Karantanija se je tudi Karniola, slovanska plemenska kneževina s središčem v današnjem Kranju, vključila v frankovsko državo Karla Velikega, nad poganskim slovanskim prebivalstvom pa se je začel proces pokristjanjevanja. Upravna organizacija v frankovski državi je okoli leta 1000 temeljila na mejnih grofijah, utrdil se je fevdalni sistem, na Slovenskem so zrasli prvi gradovi. V tem času so nastali tudi Brižinski spomeniki, najstarejši ohranjeni zapisi v slovenščini. Sledilo je obdobje, ko so se na področju današnje Slovenije izoblikovale zgodovinske dežele, ki jih poznamo še danes: Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vse vključene v nadnacionalno tvorbo, imenovano Sveto rimsko cesarstvo.

V 13. stoletju je štajerske in kranjske posesti prevzel češki kralj Otokar II., ki je v bitki na Moravskem polju izgubil življenje. Slovenske dežele so prišle v roke Habsburžanov, v katerih so ostale do konca prve svetovne vojne. Vendar ni šlo vse zlahka, saj so se konec 14. stoletja pojavili Celjski grofje, ki so bili vsaj delno slovenskega rodu in so postali državni knezi ter dobili svojo lastno deželo, Celjsko kneževino. Vojna med Celjskimi grofi in Habsburžani se je končala s slavno poravnavo o dedovanju, Celje pa je po smrti zadnjega grofa Ulrika II. pripadlo Habsburžanom. Iz tistega časa poznamo eno najbolj bolečih ljubezenskih zgodb med Celjskim grofom Friderikom II. in Veroniko Deseniško. V 15. stoletju je na slovensko ozemlje segla tudi vojna med habsburškim knezom in ogrskim kraljem Matijo Korvinom, ki ga slovenska književnost pozna kot kralja Matjaža. Naslednji dve stoletji so zaznamovali turški vpadi, kmečki upori in reformacija, ki je s Primožem Trubarjem prinesla prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Sledila sta jima Bohoričeva slovnica Zimske urice in Dalmatinov prevod Svetega pisma. Na Slovenskem je zmagala protireformacija, ki je za dolgo časa zatrla slovensko književnost.

V času razsvetljenega absolutizma smo Slovenci z Marijo Terezijo in Jožefom II. dobili zemljiško odvezo, ki je oznanjala konec fevdalizma, prepoved čarovniških procesov in osnovno šolstvo v slovenskem jeziku. V izobraženih, kulturnih krogih so se pojavile prve ideje o obstoju posebnega slovenskega naroda. V začetku 19. stoletja je Napoleon na zahodnem delu današnjega slovenskega ozemlja ustanovil Ilirske province z glavnim mestom Ljubljano. Propad Ilirskih provinc, ki so izboljšale položaj slovenščine v šolah, je bil prva priložnost za južnoslovanske narode, da bi se združili v eno državo, za kar je bilo nato potrebnih še 100 let.

Narodna zavest in slovenski jezik sta se krepila skozi celotno 19. stoletje. Predstavo o etnični enotnosti prebivalcev so utrjevala dela izobražencev, kot so bili Anton Tomaž Linhart, Jernej Kopitar, Valentin Vodnik in France Prešeren. Obstoj slovenske jezikovne skupnosti, utemeljene na književni tradiciji protestantov, je v tistem času narekoval tudi obstoj samostojnega slovenskega naroda. Evropska pomlad narodov leta 1848 je prinesla prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija, katerega namen je bil združiti vse dežele, naseljene s Slovenci, v eno deželo, imenovano Slovenija. Leta 1867, ko je nastala Avstro-Ogrska, so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem dobili večino. Pojavili so se tabori, velika politična zborovanja na prostem, na katerih so ljudje zahtevali jezikovno enakopravnost. Prvi tabor je bil v Ljutomeru, najbolj množičen pa v Vižmarjah pri Ljubljani. Politična gibanja so se začela deliti na katoliško strujo, liberalno strujo, nastajalo pa je tudi socialdemokratsko združenje. V začetku 20. stoletja so se okrepile težnje po državnopravnem povezovanju z južnimi Slovani na Balkanu, nakar je v Evropo kruto zarezala prva svetovna vojna.

Krvava soška fronta je pobrala veliko slovenskih mož, sledilo je razkosanje slovenskega ozemlja, s čimer je kar tretjina slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italiji. Anton Korošec je maja 1917 na Dunaju prebral Majniško deklaracijo, s katero so poslanci, povezani v Jugoslovanskem klubu, zahtevali združitev južnih Slovanov v avstrijski monarhiji v avtonomno enoto. Po prvi svetovni vojni je ljudski shod v Ljubljani oktobra 1918 razglasil ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, major Rudolf Maister pa je v vojašnici 26. strelskega polka razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države SHS. Po dobrem mesecu dni, decembra 1918, se je Država SHS s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ta pa se je kasneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Januarja 1929 se je končalo kratko obdobje burnega parlamentarizma, v katerem se je Slovenska ljudska stranka zavzemala za slovensko avtonomijo, jugoslovanski kralj Aleksander I. Karađorđević pa je uvedel diktaturo.

6. aprila 1941 je Hitler napadel Jugoslavijo in na slovenskem ozemlju se je začela druga svetovna vojna. Del slovenskega ozemlja je anektirala Italija, ki je že pred vojno nad slovenskim prebivalstvom izvajala hudo raznarodovalno politiko, drugi del pa je okupirala Nemčija, ki je prepovedala slovenski jezik in izvajala nacistično rasno politiko. Leta 1943 je Osvobodilna fronta, ki je nastala dve leti prej in v boju proti okupatorju združila komuniste, del krščanskih socialistov, del liberalnega društva Sokol in del kulturnikov pod geslom Narod si bo pisal sodbo sam, na Kočevskem zboru med drugim izvolila najvišji organ slovenske države. Federativna ljudska republika Jugoslavija oziroma kasneje Socialistična federativna republika Jugoslavija je bila ustanovljena novembra 1945, Slovenija pa je postala ena od njenih socialističnih republik. Po vojni so slovensko zgodovino omadeževali izvensodni poboji, ki so globoko prizadeli slovensko narodno zavest in njene rane še danes niso povsem zaceljene.

Življenja v skupni državi Jugoslaviji, razlogov in dogodkov, ki so tlakovali pot samostojnosti slovenske države, se mnogi od nas še živo spominjamo. Odločitev, da Slovenke in Slovenci zapustimo Jugoslavijo, ni bila enostavna, še manj pa lahka, saj je Slovenija v skupno državo vložila veliko sredstev, v zameno pa pričakovala zaščito nacionalne identitete in miren razvoj. Vendar so bile želje po demokratičnem načinu življenja, po spoštovanju osnovnih človekovih pravic in svoboščin, želje po svobodi in hkrati varnosti vedno večje. Veliko vlogo v procesu osamosvajanja so imeli članice in člani družbenokritičnih gibanj ter razumniškega in kulturniškega kroga Nove revije, ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic, maja 1989 pa je Tone Pavček prebral novo Majniško deklaracijo, ki je bila izraz teženj slovenskega naroda po lastni državi. Po plebiscitu in razglasitvi samostojnosti je slovensko ljudstvo prvič v zgodovini postalo samo svoj gospodar. Na majhnem koščku sveta, kjer so divjale vojne, kjer so potekale trgovske poti, kjer so se stikale religije, na majhnem koščku sveta, obdanem z različnimi narodnostnimi oziroma etničnimi skupinami, je majhnemu slovenskemu narodu uspelo preživeti in v zadnjem desetletju 20. stoletja je razglasil samostojnost in neodvisnost.

V dobri tridesetletni zgodovini samostojnosti in neodvisnosti smo naredili veliko. Vključili smo se v nadnacionalne skupnosti, ki združujejo države z enakimi vrednotami, razvili smo svoje gospodarstvo, zaščitili okolje, uveljavili smo se kot izredni strokovnjaki, s čimer smo prispevali k dobrobiti evropske in svetovne skupnosti. Hkrati pa smo uspeli razprodati družbeno premoženje, nastalo v času skupne države Jugoslavije, razslojiti prebivalstvo, del ljudi celo izbrisati iz evidenc, izkoriščali smo gospodarske in zdravstvene krize za legalno bogatenje in za uveljavljanje avtokratskih teženj, širili smo neprimeren, včasih celo sovražen govor do drugačnih in manjšin.

Današnja Slovenija, samostojna in neodvisna država, za mnoge verjetno ni tista obljubljena dežela, o kateri smo sanjali 23. decembra 1990. Zakaj je tako? Ob iskanju odgovora sem naletela na misli dr. Milana Brgleza, ki jih je kot predsednik Državnega zbora izgovoril tukaj, v veliki dvorani, na slavnostni seji 23. decembra 2014 in se mi zdi, da še vedno držijo. Navajam: »Nekje na samostojni in neodvisni poti smo izgubili drznost. Slovenska stvarnost je v mnogoterih pogledih postala ogledalo vsesplošno prisotnega jadikovanja in kazanja s prstom na druge. Namesto da bi se pogumno lotili izzivov, se težav raje izogibamo. Izgubili smo odločnost. Imamo obilo znanja in izkušenj, a jih le redko znamo jasno povezati in odločno braniti. Namesto da bi se kalili v odločnosti tako doma kot v mednarodnem okolju, omahujemo in izgubljamo priložnosti. In tretjič, izgubili smo složnost. Brez složnosti ni kakovostne in učinkovite države, ki bo predana službi svojih državljank in državljanov.« (konec navedka)

Nekateri vidnejši politiki so druge večkrat pozvali k prenehanju ločevanja glede na politično ali ideološko prepričanje, jaz pa menim, da je kaj takega utopično. V politiki bodo vedno različna prepričanja in brez tega si parlamentarne demokracije skoraj ne moremo predstavljati. Prav je, da je tako. Ni pa prav, da bi nas politične razlike razdvajale pri temeljnih vrednostnih vprašanjih. Slovenke in Slovenci imamo vrednote, kot so poštenost, spoštovanje, solidarnost in sodelovanje. Ravno zaradi teh vrednot smo na tem majhnem koščku sveta sredi Evrope preživeli. Ravno zaradi teh vrednot, ki so nas povezovale že od nastanka Samove plemenske zveze, smo obstali pod različnimi gospodarji, se upirali podjarmljenju, branili svojo zemljo, pisali v svojem jeziku, peli svoje pesmi in se povezovali z narodi, ki so čutili enako kot mi.

Čas, v katerem živimo, ni prijazen. Zgodovina je večkrat pokazala, da so vrednote človeštva na težki preizkušnji v primeru treh pojavov: vojne, gospodarske krize ali epidemije. Zdaj imamo vse tri, če ne na svojem ozemlju, pa v bližini. Zato je zelo pomembno, da kljub razlikam in kljub nerazrešenim vprašanjem iz preteklosti ostanemo povezani in močni. Preteklost ni nikoli črno-bela, največkrat je siva, prihodnost pa mora biti svetla. Zadnji čas je, da se zavemo, da te zemlje, kjer se stikajo gore, morje, ravnine in hribi, nismo dobili v last in da mir ni samoumeven. Naredimo torej ta košček sveta boljši, strpnejši in prijaznejši, da se bomo vsi na njem počutili svobodne in hkrati varne. To dolgujemo sebi, svojim prednikom in svojim otrokom. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa ustvarjamo prihodnost in s svojim zgledom pokažemo, da lahko majhen narod naredi velike stvari.

Najpomembnejši izziv, ki nas čaka, je težek. Podnebna kriza, ki jo moramo nasloviti, je generator številnih drugih kriz: lakote, revščine, vojn, izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, preseljevanja, nestrpnosti, energetske krize, vzpona nedemokratičnih sil ipd. Seveda sami ne bomo mogli doseči želenih sprememb, lahko pa Evropi in svetu pokažemo, da smo kljub svoji številčni majhnosti ljudje z velikim srcem. Če bomo našli, kar smo izgubili, drznost, odločnost in složnost, in če nas bo vodilo dobro, bomo lahko zgled drugim, večjim narodom in narodnostim in bomo lahko pustili sled ne samo na svoji zemlji, ampak tudi mnogo širše.

Dragi Slovenke in Slovenci! Iskreno vam čestitam od dnevu samostojnosti in enotnosti. V prazničnih dneh vam želim veselja, miru in prijaznosti. Bodimo drzni, odločni in složni, tudi v vsej svoji različnosti, da bomo lahko premagovali izzive, ki nas čakajo v novem letu. Naj nas veže najmočnejša vez na svetu – ljubezen. Bog je ljubezen«.

In zakaj govor objavljamo v celoti? Zato, da lahko vse Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani spoznajo pogled predsednice Državnega zbora, ki vodi njihove izvoljence.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s