Strokovnjaki poglobljeno o socialni državi in revščini

Ljubljana, 4. februar 2023 – Čeprav se revščina razlikuje od države do države, je njena temeljna skupna značilnost, da prizadeva dostojanstvo človeka, njegov osebni razvoj, ugled v delovnem in življenjskem okolju. Na današnji stopnji razvoja, v 21. stoletju, je družbeni sistemi ne zmorejo odpraviti, pa naj si gre za razviti ali nerazviti del sveta. To velja tudi za Slovenijo. 

Tu objavljamo sklepne ugotovitve konference Socialna država in revščina, ki je bila 23. januarja 2023 v prostorih Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Na konferenci je bila predstavljena monografija Socialna država in revščina, ki so jo izdali Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije, Zveza društev pravnikov Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Pri monografiji je sodelovalo 37 avtoric in avtorjev in vključuje 27 prispevkov (10 prispevkov je napisanih v soavtorstvu). Monografija je več disciplinarna, prispevki so s področja prava, sociologije, socialne politike in ekonomije. Revščina ima tisoč obrazov in se odraža na različnih področjih (lahko je stanovanjska, prehranska, zdravstvena, energetska, okoljevarstvena itd.).

Za njeno odpravljanje je možnih več poti, z vključevanjem vseh deležnikov, od države (vseh treh vej oblasti), občin, pooblaščenih institucij, civilne družbe in posameznikov. Prispevki iz monografije so lahko dobra podlaga za spoznavanje vzrokov njenega nastajanja in varstva ter oblikovanja različnih ukrepov odpravljanja revščine in socialne izključenosti v Sloveniji.

  • Stopnja tveganja revščine je v letu 2021 v Sloveniji znašala 13,7 odstotka, pod pragom tveganja revščine je živelo 243.000 prebivalcev, oseb v tveganju socialne izključenosti pa je bilo 275.000. V EU v revščini in socialni izključenosti živi 95,4 milijona ljudi.

Čeprav je stopnja tveganja revščine v Sloveniji nižja od povprečja EU, s tem podatkom ne smemo biti zadovoljni, saj se vsakemu, ki živi pod pragom revščine in je socialno izključen, posega v njegovo dostojanstvo in druge človekove pravice.

Ena od temeljev osamosvojitve je bila zaveza, zapisana v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, da bo nova država Republika Slovenija zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V Ustavi je določeno načelo največjega varstva človekovih pravic, po katerem se priznavajo tudi vse človekove pravice, določene v mednarodnih aktih, ki jih je ratificirala Republika Slovenija, in akti EU, kar se po 3a. členu Ustave šteje za sestavni del slovenskega pravnega reda. Ustava določa tudi, da je Slovenija pravna in socialna država, kar je pomembno izhodišče monografije in konference. Socialna država pomeni, da država zagotovi socialno pomoč za dostojno življenje vsakega, pomembna pa je tudi krepitev solidarnosti in družbene pravičnosti. Načelno dobro delujoča pravna država krepi socialno državo, ta pa zmanjšuje obseg revščine v družbi – toda za to morajo biti uresničeni tudi drugi pogoji. Več pravne države je smiselno spodbujati le tam, kjer je je premalo; preveč pravne države lahko (za)duši druga področja družbenega delovanja (tudi socialno državo).

Pravni okvir delovanja pravne in socialne države

Avtorice in avtorji so v prvem delu konferenci predstavili evropski pravni okvir in pomen pravnih virov, ki zavezujejo Slovenijo. V okviru Sveta Evrope sta to Evropska socialna listina (spremenjena) in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Prikazan je bil razvoj presoj Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), pomembnih za varovanje socialnih pravic. Čeprav EKČP in njeni protokoli tradicionalno varujejo državljanske in politične pravice, pa se presoje ESČP predvsem zaradi evolutivne razlage, pozitivne in negativne obveznosti države in vpetosti EKČP v mednarodno pravo širijo tudi na varovanje socialnih pravic.

Evropska socialna listina (spremenjena) izrecno določa pravico do varstva pred revščino in socialno izključenostjo in jo opredeljuje kot temeljno socialno pravico. Listina določa obveznost državam pogodbenicam (ne društvom in drugim humanitarnim organizacijam), da določijo celovit in učinkovit pristop predvsem k dostopom do zaposlitve, nastanitve, usposabljanja, izobrazbe, kulture in socialne ter zdravstvene zaščite posameznikov in njihovih družin za odpravljanje revščine in socialne izključenosti. Države so dolžne to zaščito zagotavljati z ustrezno fiskalno politiko, redistribucijo in s spremljanjem in nadziranjem uspešnost ukrepov. Dolgoročni cilj je, da bi ljudje postali samozadostni. V okviru prava EU je pomembna tudi sodna praksa Sodišča EU, ki vpliva na raven socialne države v EU ter zmanjševanje revščine.

V zvezi s tem je pomembna ugotovitev, da že vrsto let obstaja razkorak med pravno ureditvijo in dejanskim uresničevanjem, kar velja tako na ravni EU kot v Sloveniji, ker se pravica do varstva pred revščino in socialno izključenostjo ne uresničuje za vse prebivalce. Danes revščina in socialna izključenost v Sloveniji obstajata predvsem pri ženskah, starih nad 65 let, ki živijo same, na sploh v samskih gospodinjstvih, in pri enostarševskih družinah, čeprav pod pragom revščine živijo tudi druge družbene skupine, vendar je odstotek teh nižji. Kljub nizkemu odstotku pa ne gre spregledati, da je revščina problem, ki ga je treba nasloviti.

Procesnopravna načela in pravila so ključna za učinkovito uveljavljanje materialnopravnih upravičenj in pravne ter socialne države per se, kot izhaja tudi iz sodne prakse doma in v EU. Med temeljnimi načeli v upravnih razmerjih, med katera se umešča večina socialnih postopkov, sta izjemno pomembni pravici biti slišan in pravica do učinkovitega pravnega varstva, saj se na tak način stremi k potrebnemu ravnotežju med varstvom javne koristi in pravnimi interesi posameznih strank, zlasti pripadnikov ranljivih skupin kot socialnih upravičencev. V Sloveniji analiza z ustavo neskladnih ali pomanjkljivih procesnih posebnosti socialnih predpisov in prakse različnih organov (npr. Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, Centrov za socialno delo, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje idr.) kaže še vrsto razkorakov med idealnim in realnim, zato je vloga teorije in sodišč, ki poudarjajo pomen procesnih elementov sistemsko in v posamičnih primerih, toliko večja.

Ekonomsko okolje in vpliv na revščino

Na konferenci je bil močno poudarjen javni interes za skupno dobro, ki naj zagotavlja univerzalen in brezpogojen dostop do infrastrukture, storitev in pravic, ki so pomembne za preživetje. Pomemben poudarek konference je spoznanje, da socialne pravice ne smejo biti podrejene ekonomskim, temveč morajo biti na enaki ravni, zato tudi socialna politika ne sme biti podrejena ekonomski, temveč mora biti na enaki ravni.

Poudarjen je bil pomen gospodarskih služb, ki v splošnem javnem interesu delujejo kot steber socialne države, kar je prepoznano tudi na ravni EU. Po Lizbonski pogodbi so postale storitve splošnega javnega pomena temeljni gradnik evropskega socialnega modela in so pomembne z vidika preprečevanja ali vsaj blaženja revščine, saj so gospodarske javne službe organizirane v zvezi s pitno vodo, odpadki, energijo, komunikacijami, prevozom, varstvom okolja itd. Na teh področjih trg sam po sebi brez oblastnega poseganja ne bi omogočil fizične in cenovne dostopnosti nujnih dobrin ali želene kakovosti vsem ljudem. Te pa so danes bistvene za socialno vključenost in za normalno življenje v družbi ter za človekovo življenje, zdravje in dostojanstvo nasploh.

V okviru sistemske tematizacije revščine so avtorice in avtorji opozarjali na dohodkovno neenakost v razmerju do delovanja gospodarskih družb. Neoliberalni sistem poglablja prepad med vse bogatejšimi in revnimi, vendar na premagovanje dohodkovne neenakosti lahko pomembno vpliva socialna ekonomija, ekonomska demokracija in korporativna družbena odgovornost.

Slovenija je ob nadaljevanju neoliberalnega razvojnega modela (hitrejša rast dobičkov od plač in družbenega proizvoda) izpostavljena tveganju, da se bodo dohodkovne razlike povečevale bolj in hitreje, kar bo povečalo tveganja revščine in socialne izključenosti. Zato je treba uveljaviti razvojni model gospodarske rasti za vse, ki vključuje uravnoteženje rasti dobičkov in stroškov dela in poleg okrepljene redistribucije kot pogoja močne socialne države uveljavlja tudi pred-distributivne razvojne vzvode, kot so: programi lastništva zaposlenih, udeležba zaposlenih pri dobičku, delavski odkupi podjetij, socialno podjetništvo in zadružništvo (posebej tudi delavsko). Slovenija mora sprejeti nacionalni program korporativne družbene odgovornosti in ga uveljaviti kot odgovornost podjetij za vplive na socialno in naravno okolje ter za upoštevanje interesov vseh deležnikov v poslovanju in načrtovanju.

Oblikovan je bil predlog, da državni subjekti javnega interesa (SJI) v svojih avtonomnih aktih (predvsem statutu) zapišejo, da je uprava družbe dolžna zagotoviti njeno poslovanje na tak način, da bodo zaposleni dobili primerno plačilo za svoje delo, ki bo vsaj npr. 10 odstotkov višje za osnovne plače za enostavna dela od zakonsko zajamčene minimalne plače. Druge plače za druga delovna mesta pa bodo še ustrezno višja. To bi bil prvi, a zelo pomemben korak, da bi vsaj državna podjetja omogočila „pošteno plačilo za pošteno delo“ in bi tako preprečila revščino vsaj za zaposlene delavce. To predstavlja minimum družbeno odgovornega poslovanja subjektov javnega interesa.

Izjemno pomembno področje, ki se sicer ne tiče le ekonomskega okolja, je vprašanje socialne mobilnosti, ki je v Sloveniji sicer zelo nizka. Na zmanjšanje revščine bi pozitivno vplivalo povečevanja vertikalne socio-ekonomske mobilnosti, na katero lahko vplivajo vključujoča gospodarska rast, učinkovita redistribucija in politike zaposlovanja. Potrebna je celovita pravno-ekonomska analiza vseh pravnih panog s ciljem identificiranja (in odprave) pravnih struktur, ki predstavljajo vire pravne nemobilnosti in ki onemogočajo socialno-ekonomski izhod iz revščine.

Z revščino je povezana tudi prekarizacija dela. Delavci v nestandardnih oblikah dela (še posebej navidezni samozaposleni in drugi prikriti delavci, pa tudi agencijski delavci, delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom in za določen čas) so bolj izpostavljeni tveganju prekarnosti kot delavci v standardni zaposlitvi. Med delavci v prekarnih oblikah dela je višja tudi stopnja revščine. Preprečevanje in odpravljanje prekarnega dela torej pomeni odpravljanje enega od dejavnikov tveganja revščine. Z vidika delovnega prava bi bilo treba:

  • sprejeti spremembe v zakonski ureditvi nestandardnih oblik dela,
  • zagotoviti povezano in usmerjeno aktivnost pristojnih institucij (FURS, ZZVZZ, inšpektorat za delo),
  • okrepiti inšpekcijo za delo,
  • okrepiti vlogo delavskih predstavnikov.

Prekarnost zaposlovanja lahko vpliva tudi na osebne stečaje in odpust obveznosti, za katere pa smo ugotovili, da ne igrajo pomembne vloge pri boju z revščino.

Socialna politika in posamezna področja vplivajo na revščino

Javno mnenje o zaslužnih in nezaslužnih revnih (tistih, ki si zaslužijo podporo iz javnih sredstev, in tistih, ki si tega ne zaslužijo) se utrjuje, kar je tudi posledica političnega govora o zlorabah pri uveljavljanju denarnih socialnih prejemkov. Tako mnenje postavlja nekatere skupine ljudi v težji položaj, ker se njihov dostop do prejemkov pogojuje. Pogoji delujejo kot ovire, ki ne temeljijo na potrebi, temveč na pričakovanjih o načinu vedenja, ki se potem nagrajuje ali kaznuje, kar lahko ogroža preživetje in povečuje revščino. Potrebno je zagotoviti denarne socialne prejemke vsem, ki jih potrebujejo, in hkrati omogočati ljudem, da lahko kljub oviram uresničujejo svojo potrebo po delu in se vključujejo v plačano zaposlitev.

Revizija smotrnosti poslovanja, ki jo je izvajalo Računsko sodišče RS pri Vladi RS in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, izpostavlja, da spremljanje revščine v Republiki Sloveniji temelji na statističnih kazalnikih, ki pojma revščine ne definirajo na tak način, da bi posameznik razumel oziroma bi se zavedal, kdaj se uvršča pod ali nad mejo revščine, in bi enoznačno prišel do spoznanja, da je upravičen do pomoči. Poleg tega je sistem pravic do javnih sredstev, ki izboljšujejo dohodkovni položaj posameznikov in posledično zmanjšujejo revščino, obsežen in razvejan med mnoge izplačevalce posameznih pravic. Takšen sistem pravic predstavlja upravičencem oviro za njihovo uveljavljanje, ker se je treba za vsako posamezno pravico informirati o postopkih za pridobitev, o organu odločanja in izpolnjevanju pogojev.

Pomembno bi k odpravljano revščine prispevala uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ima velik vpliv na socialno politiko in temelji na naslednjih ugotovitvah:

  • sistem socialnih pravic je preveč razdrobljen, nepregleden in na prenizki ravni (glavni očitek Sloveniji ob vstopu v EU, ki še vedno velja!);
  • temeljne socialne pravice v obstoječem sitemu – vključno z najpomembnejšo (denarno socialno pomočjo) – nikakor niso brezpogojne;
  • temeljne socialne pravice v obstoječem sitemu ne odpravljajo niti absolutne revščine niti dolgotrajne revščine in globine revščine;
  • spreminjanje socialnih pravic („transferjev“) je povsem odvisno od voluntarizma vsakokratnih vladnih koalicij in političnih prioritet znotraj njih, med katerimi odprava revščine nikoli ni med glavnimi;
  • socialne pravice nikoli ne dosežejo vseh upravičencev (zaradi neinformiranosti, birokracije, stigme itd.).

Pomembni so tudi elementi solidarnosti v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odmera pokojnine od najnižje pokojninske osnove je poleg drugih, ki so še najvišja pokojninska osnova, najnižja pokojnina, zagotovljena pokojnina, varovalke pri odmeri invalidske, vdovske, družinske pokojnine idr., najpomembnejši element solidarnosti v sistemu. V zadnjih dveh letih se je s parcialnimi spremembami pokojninske in invalidske zakonodaje začelo neustrezno posegati v sistem, na ta način pa se poskuša razvrednotiti višino vplačanih prispevkov in dolžino obdobja vključenosti v zavarovanje.

Stanovanjska revščina predstavlja eno od pomembnih oblik revščine, ki vpliva na posameznikovo fizično in duševno zdravje, njegov položaj v družbenih odnosih ter s tem na kakovost življenja. Dom je kraj za življenje v miru, varnosti in dostojanstvu. Posebej je bila obravnavana stanovanjska revščina med starejšimi v Sloveniji. Odgovornost države za zmanjševanje revščine je v dobrem načrtovanju in spremljanju sprejetih ukrepov njihovega uresničevanja tudi na stanovanjskem področju. V Sloveniji je delež starejših, ki so lastniki stanovanj in hiš, v katerih bivajo sami (več kot 78.000 oseb, med katerimi je velika večina žensk) visok. Stanovanja so prevelika in energetsko potratna ter pretežno neprimerna za bivanje oseb s fizičnimi in drugimi ovirami. Ni cenovno dostopnih primernih manjših, zlasti oskrbovanih stanovanj. Velik potencial je lahko v praznih ali polpraznih stanovanjih in hišah. Ena petina starejših lastnikov stanovanj in hiš je preveč obremenjenih s stanovanjskimi stroški (več kot 40 odstotkov celotnega razpoložljivega dohodka gospodinjstva), stanovanjske razmere starejših so pomemben dejavnik tveganja revščine.

V zvezi s tem bi bilo nujno sprejeti dolgoročno nacionalno stanovanjsko politiko tudi za starejše. Vzpostaviti bi bilo treba mehanizme za celovito spremljanje nastanitev starejših in spodbujanje sprememb zaradi zagotavljanja primernejših pogojev za bivanje in zniževanje stanovanjskih stroškov. Potrebno je tudi
učinkovitejše izkoriščanje obstoječega stanovanjskega fonda v lasti starejših, še posebej z bistveno večjo ponudbo javnih najemnih stanovanj in njihovega najema.

Zaradi razdrobljenosti socialnih politik se oblikujejo parcialni odgovori na problem. Pojavlja se problem prehranske revščine, ki krši človekovo pravico do hrane. Razvija se sicer prehranska dobrodelnost, predvsem redistribucija zavržene hrane in viškov hrane, s čimer naj bi reševali dva problema – problem prehranske revščine in krožne ekonomije. To je širši problem produkcije viškov hrane, pri katerem je poudarek predvsem na cenovni dostopnosti prehranskih izdelkov za vse ljudi, s katero bi lahko uresničevali pravico do količinsko zadostne hrane z visoko prehransko vrednostjo, ki je skladna s prehranskimi navadami in potrebami ljudi. Prehranska dobrodelnost sicer odgovarja na lakoto (potreba po hrani je neodložljiva in rešitev ne moremo odlagati v prihodnost), vendar omejuje človekovo pravico do hrane, kot jo opredeljujejo transnacionalne organizacije (OHCHR, FAO).

Poudarjena je bila revščina otrok, ki se zdi še posebej pereča, ker otroci na svoj položaj ne morejo vplivati. Predlagano je bilo, da bi bile osnovne (tudi srednje) šole odprte in dejavne tudi med počitnicami. Še sploh naj bi zagotavljale malico in kosilo (ali vsaj en obrok), pa tudi počitniške dejavnosti. Pomembno je tudi otroke opremiti s sodobno računalniško opremo, saj so otroci, ki obvladujejo digitalno in virtualno okolje, v bistveni prednosti pred tistimi, ki opreme nimajo in ne poznajo informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

Pomemben dejavnik zmanjševanja revščine in socialne izključenosti je tudi digitalna vključenost, ki je bila poudarjena tako kot dejavnik socialne vključenosti kot tudi dejavnik revščine. Glavni stebri digitalne vključenosti so digitalna infrastruktura v širšem smislu (dostop do interneta), digitalna infrastruktura v ožjem smislu (osebna informacijsko-tehnološka oprema) in pa digitalne kompetence (»digitalna pismenost«), nobenega od teh pa se ne sme zanemarjati.

Zaključek

Prispevki avtoric in avtorjev predstavljajo, kot je zapisano v monografiji, teoretično in empirično podlago za uveljavljanje načela socialne države in ustavnih socialnih pravic. Zato so prispevki dobra strokovna podlaga za doseganje rezultatov pri odpravljanju revščine in socialne izključenosti. Kot poudarjajo avtorice in avtorji, problem revščine ni stvar civilne družbe in dobrodelnih organizacij, temveč je odgovornost države.

Država je dolžna in odgovorna, da najde poti, da bodo vsi ljudje živeli človeka vredno življenje, v katerem bo lahko vsak ustvarjal in uresničeval svoje cilje.

Zahvala, da je monografija Socialna država in revščina izšla, gre poleg avtoricam in avtorjem tudi recenzentoma – akademiku in zaslužnemu profesorju doktorju Janezu Kranjcu in zaslužnemu profesorju doktorju Albinu Igličarju ter številnim notranjim recenzentkam in recenzentom, ne nazadnje pa tudi Zvezi društev za gospodarsko pravo, Zvezi društev pravnikov Slovenije, Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, ki so izdajo monografije finančno podprli, ter izdajatelju Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru in njenim sodelavkam in sodelavcu. Zahvala gre tudi rektorju Univerze v Mariboru prof. dr. Zdravku Kačiču, in sicer za vso podporo pri nastajanju monografije, ter dekanu prof. dr. Sašu Zagorcu, prodekanu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, doc. dr. Luki Mišiču za uvodni nagovor na konferenci in sodelavki asistentki Sari Bagari za organizacijo konference.

Seveda velja dodati, kar je najbolj pomembno nosilce konference, ki so konferenco Socialna država in revščina pripravili. To pa so bili:  doc. dr. Etelka Korpič-Horvat, prof. dr. Darja Senčur Peček, prof. dr. Vesna Leskošek, asist. Boštjan Koritnik, vodje sekcij konference.

Monografija v elektronski obliki je prosto dostopna na spletni povezavi – na tej aktivni povezavi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s