Slovenija, 9. julija, 2023 – Potem ko je vlada, 26. junija 2023 na 106. dopisni seji potrdila novi Zakon o dolgotrajni oskrbi in sporočila, da je s tem pripravljen na vlaganje v državnozborski postopek, je bilo na hitenje sprejema zakona po hitrem postopku spet veliko pripomb, predvsem tistih, ki bodo njegovo uresničitev morali plačevati. No, pa tudi tisti, ki zastopajo tiste, ki jim naj bi bil zakon namenjen.
Ob tem pa velja dodati, da je nosilec zakona Simon Maljevac minister za solidarno prihodnost zakon označil zakon za največji korak na tem področju v zadnjih 30 letih glede urejanja tega vprašanja. Da zakon ni največji korak zadnjih 30 let, glede urejanja tega vprašanja, pa kaže plaz kriti, ki sta ga doživela predlagatelj zakona in vlada.
Kot trdi Maljevac se z zakonom ob vseh t.i. enkratnih rešitvah njim širi nabor pravic ter zagotavlja financiranje (zahteva, da vsi z dodatnim prispevkom – davkom istega financiramo), s čimer bo zakon, kot pravi, le tako dejansko izvedljiv. Časovnica uveljavljanja sprememb pa naj bi bila postopna (kaj to pomeni, ve le Malejevac).
No, obrvi dviguje tudi Maljevčeva rešitev, kako dolgotrajno oskrbo financirati. Ključna sistemska rešitev za financiranje, ki jo prinaša zakon, je namreč ta, da se urejanje področja financiranja storitev dolgotrajne oskrbe zagotavlja iz proračunskega vira v višini 190 milijonov evrov letno, ter “DODATKA” s posebno prispevno stopnjo v višini 1 odstotek za delavce, 1 odstotek za delodajalce in 1 odstotek za upokojence.
Dejstvo je, da gre tudi v tem primeru za še eno rokohitrstvo vlade, ob izostanku vključitve pomembnih deležnikov, ki naj bi zagotavljali finančni vir za izvedbo tako »enkratnega in zgodovinskega« Zakon o dolgotrajni oskrbi so se oglasili pri Ekonomsko-socialnem svetu (ESS), ki pravijo, da Zakona o dolgotrajni oskrbi prinaša dodatne obremenitve za gospodarstvo. Moti jih tudi to, da predlog financiranji, ki jih predvideva zakon, ni bil predmet javne razprave.
Tak pristop je zmotil tudi – zdaj nekoliko »ODMAKNJENO« – stranko DeSUS, ki se je po našem mnenju, po dosedanjih objavah pogledov (t. i. »veliki« mediji njihovih pogledov neradi objavljajo, če sploh) izkazala, kot jasen proučevalec zakona Simona Maljevca (vlade, da se ve, da je kriva tudi ona) tako iz vidika predvidenega financiranja – o tem smo že poročali – a tudi z vidika tehtnih pripomb na vsebino predlagane rešitve v zakonu. Te so pri DeSUS-u opredelili tako:
Pripombe k Zakonu o dolgotrajni oskrbi (predlog EVA – 2023-27200003)
»Uvod – Podpiramo vsa prizadevanja, da se Zakon o dolgotrajni oskrbi čim preje sprejme in končno uveljavi. Zato podpiramo vse ukrepe, ki bodo odpravili ovire temu cilju in privedli, do čim prejšnjega sprejetja izboljšanega besedila zakona in podzakonskih aktov. S tem namenom predlagamo naslednje opombe in pripombe, k predlogu zakona.
1. Menimo, da je temeljni pristop v predlogu zakona, ki daje ZZZS-ju velike pristojnosti na področju določanja pravic uporabnikov DO in hkrati tudi vlogo financiranja nesprejemljiv, saj bi morali regulatorno vlogo prenesti na posebno novoustanovljeno javno agencijo za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo katere ustanovitev in pravice bi moral v celoti določati zakon. Ustavno sodišče RS je že v več odločbah ugotovilo, da je določanje pravic zavarovancev s Pravili OZZ ZZZS v nasprotju Ustavo RS, saj morajo biti pravice določene z zakonom, kot to določa zakon o javnih agencijah, ne pa s podzakonskim aktom. Takšna je tudi zakonska ureditev nekaterih nekaterih držav, ki je bila izhodišče za pripravo tega zakona, kot je na primer ZRN.
2. Utemeljitev predloga zakona nima nobenih pravnih analitičnih podatkov o potrebnem obsegu in strukturi kadrov, ki bodo potrebni za izvajanje novega sistema DO, predvsem s podatki o sedanjem obsegu in strukturi (kvalifikacijski) kadrov v domski oskrbi ter deficita, ki povzroča, da domovi niso sposobni sprejeti toliko oseb, kot so njihove zmogljivosti po posteljah, kar še posebej velja za zaprte oddelke za osebe z demenco in drugimi duševnimi motnjami ter z gibalnimi ovirami, saj domovi poročajo, da zaradi pomanjkanja kadra niso sposobni sprejemati nove oskrbovance.
Ni podatkov o številu in strukturi sodelavcev, ki izvajajo pomoč na domu v katerikoli organizacijski obliki, pri čemer seveda sploh ni podatkov o ožjih družinskih članih (ODČ), ki dejansko izvajajo pomoč na domu za svoje družinske člane, ker tega ne zaznavajo in spremljajo CSD in izvajalci pomoči na domu – TOREJ
Prav tako v utemeljitvi ni ocene potrebne kadrovske krepitve CSD, še posebej s koordinatorji, saj CSD-ji s sedanjo kadrovsko zasedbo zanesljivo ne bodo sposobni opravljati vseh novih nalog po tem zakonu.
3. Dolgotrajna oskrba je področje prepleta socialne in zdravstvene dejavnosti in kar je posebej zahtevno. Obe ministrstvi (za solidarno prihodnost in za zdravje) morata v sodelovanju oblikovati nove vrste in standarde zdravstvenih (zdravstvena nega, zdravstvena preventiva, rehabilitacija ter paliativna oskrba) in socialnih storitev (storitve osebne oskrbe in storitve podporne oskrbe), ki predstavljajo dolgotrajno oskrbo, kar mora razločno opredeliti tudi zakon o DO.
4. Nosilec obveznega zavarovanja za DO je po predlogu zakona ZZZS, čeprav DO ni zdravstvena dejavnost DO je nova javna služba in javna mreža, ki se financira iz novega obveznega prispevka, bo povečala stopnjo prispevka na plače; v predlogu zakona je treba posebej poudariti progresivnost prispevka, torej upoštevanje dohodkovnih razlik.
5. Sistem vodenja kakovosti in varnosti na področju DO se po predlogu zakona vzpostavi najpozneje 31. decembra 2024, kar je predolg rok, če se zakon uveljavi z začetkom 2024;
6. Rok za uskladitev ustanovitvenih aktov javnih zavodov z zakonom o DO (18 mesecih od njegove uveljavitve (1.7. 2025) občutno predolg, kar bo zaviralo učinkovito uveljavitev zakona.
7. Javna mreža DO je po predlogu zakona dolžnost države in ne občin (občine po predlogu zakona le le sodelujejo); menimo, da je treba bolj določno opredeliti, da je DO tudi izrecno tudi odgovornost občin, ki jo lahko uresničujejo v sodelovanju z drugimi občinami, posebej pa tudi finančna odgovornost občin.
8. V zakonu je treba ustrezno urediti upravljanje javnih in drugih zavodov kot izvajalcev DO ne glede na ustanoviteljstvo in lastništvo tako, da bo z zakonom urejena njihova udeležba NVO pri upravljanju teh nosilcev. Ni sprejemljivo, da sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi ustanovitelj – določiti jo mora zakon in sicer po tretinah ustanovitelj, uporabniki in zaposleni. Predstavnike uporabnikov bi moral imenovati ustanovitelj na podlagi javnega razpisa s tem, da bi moral ZDO določiti obvezna merila glede usposobljenosti članov svetov zavodov na enak način, kot to ureja intervencijski zakon na področju zdravstva. Menimo, da ni nobenih utemeljenih razlogov, da ne bi pri upravljanju zavodov ali drugih oblik organiziranosti izvajalcev DO veljala drugačna pravila, kot jih že ureja intervencijski zakon s področja zdravstva.
9. Tudi sicer bi moral zakon omogočiti ustrezno sodelovanje NVO pri upravljanju celotnega sistema DO s sodelovanjem v strokovnih svetih pri izvajalcih DO in pri upravljanju na državni ravni in jim tudi omogočiti, da lahko opravljajo posamezne vrste storitev na podlagi koncesije.
10. Po 126. členu dosedanji izvajalci (ZSV) to je javni zavodi in koncesionarji, ki na dan 31. maj 2025 izvajajo institucionalno varstvo odraslih oseb ex lege (brez preverjanja pogojev iz 58.čl.), kar je z vidika kakovosti vprašljivo; kar šteje se, da z dnem uporabe ZDO, izpolnjujejo pogoje iz 58. člena(?).
11. Po 128. člen se tudi koncesije dosedanjih izvajalcev celodnevnega institucionalnega varstva odraslih oziroma socialno varstvene storitve pomoči na domu ex lege pretvorijo v koncesije za DO v instituciji oziroma DO na domu in ostanejo v veljavi do izteka obdobja, za katerega so bile podeljene – kar je prav tako vprašljivo. Predlagamo, da se izvajalcem (ZSV in koncesionarjem) določi razumen rok, da izpolnijo pogoje, kar z odločbo ugotovi pristojni organ, v vmesnem času, do izteka roka pa izvajajo DO s prejšnjim statusom«.
Sodeč samo po teh – po naše tehtnih – pripombah DeSUS-a, vse kaže, da je vlada »dostavljeni« predlog zakona Simona Maljevca, ki je zakon označil za največji korak na tem področju v zadnjih 30 letih, 26. junija 2023 na 106. dopisni seji potrdila brez skrbne proučitve, spet dokazala, da nima pravega sistemskega pristopa. Je pa res, da to velja za številna področja njenega (ne)delovanja.
In še to! Državni zbor bo sicer predvidoma prihodnji teden zakon obravnaval po nujnem postopku. Predlog, ki ima kar nekaj spornih členov, vsaj sodeč po zgoraj navedenih pripombah s strani stranke DeSUS – NE SAMO NJE – opredeljuje nabor pravic in način financiranja. Minister Maljevac pa zatrjuje, da se bodo vse do obravnave predloga pogovarjali z deležniki. Zakon o dolgotrajni oskrbi se bo (naj bi se) začel uporabljati 1. januarja 2024, kar so določili volivci na novembrskem referendumu./LN/