Slovenija, 6. avgust 2025 – Pravijo, da imajo v demokraciji državljani pravico – in dolžnost – sodelovati pri odločanju o skupnih zadevah. A sodeč po stanju v Sloveniji postaja vse bolj očitno, da se prostor za tak dialog krči, kaj šele, da bi bilo ljudstvo tvorno vključeno v odločanje. Ključne odločitve pri nas se vse bolj selijo v zaprte sobe državnih institucij, razprava z ljudmi pa se nadomešča z medijskimi izjavami, konferencami in vnaprej pripravljenimi načrti. Torej se temelj odnosa do demokracije vse bolj spreminja in prilagaja vladajoči strukturi. Ob tem velja takoj dodati, da se ta pogled ne prilagaja ne levemu in ne desnemu “zavijanju”. Govora je o sodelovanju pri odločanju o skupnih zadevah.

Govora je o tem,  če oblast sprejema strateške in dolgoročne odločitve mimo ljudi. Kar pomeni, da se lahko vprašamo: kje je tu še volja ljudstva, na kateri naj bi temeljila oblast?

To dokazujejo primeri, ki niso abstraktni. So primeri o kateri ljudje govorijo, a nanje ne morejo vplivati. Recimo:

• Slovenski državni holding (SDH), ki upravlja z več kot 12 milijard evrov državnega premoženja, bi moral delovati z najvišjo stopnjo preglednosti. A je tako? Formalno, da. Toda državljani nimajo praktično nobenega vpogleda v dolgoročne strateške usmeritve SDH, pogosto celo ne vedo, kdo vodi ključna podjetja in po kakšnih merilih. Torej imajo (imajo) premoženje, a brez glasu pri upravljanju.

• Pa najnovejši primer  – Napovedani državni vojaški holding zbuja številna vprašanja: bomo začeli izvažati orožje? Bomo gradili vojaško industrijo? Kakšna bo družbena in etična odgovornost take poteze? Vse to se trenutno oblikuje brez vključitve javnosti. Namesto da bi razpravljali o smiselnosti take strateške poteze, se ljudem ponujajo že oblikovane odločitve.

In kako lahko reagirajo državljani? Nikakor! Politiki se bodo spodbadali med sabo, nosilni mediji bodo na dveh okopih, a državljani  razdeljeni med leve in desne  – v politični megli.

Naj opozorimo še na nekaj izstopajočih primerov, kjer je prav tako vidna odsotnost odprtega in trajnega dialoga:

Dolgotrajna oskrba – še vedno nedorečena, kljub številnim obljubam. Starejši in njihovi svojci ostajajo brez rešitev, a nihče ne vpraša ministra Simona Maljevca, kam bo namenil denar, ki ga že pobira na zalogo. Saj ga plaho nekateri medijo sprašujejo, a ljudstvo, ki denar prispeva od tega nima veliko

Poplave avgusta 2023/2025 – številna odprta gradbišča, nejasnosti pri pomoči in še vedno nedokončana sanacija. A, če smo te dni prebirali poročila v osrednih medijih, kaj je bilo postorjeno bi tisti, ki niso bili prizadeti, lahko zaključevali, da so se premikale gore. A se ve, da….?

Infrastruktura – projekti se začnejo in končajo brez dolgoročne strategije, brez resnega vključevanja lokalnih skupnosti. A ko poslušate pristojno ministrico smo država, ki je lahko vzgled Evropi. No, tistemu delčku Evrope, ki še vedno vozi po kolovozih. Je pa res, da tam ni prometa in ne kolon, kot na naših AC, za katere plačujemo uporabnino in cestnino – a so »parkirišča«.

Saj bi še naštevali, a ne pišemo romana. Želeli smo zapisati le pogled, ki se ne nagiba ne na levo in ne na desno – a tudi v sredino ne. Želi povedati, da se je v demokraciji potrebno pogovarjati in dogovarjati in dovoliti ljudstvu, da razmišlja s svojimi možgani.  

In kje so tu mladi, ki so osnova prihodnosti in dolgoročni razvij države? Mlajša generacija se vse pogosteje zateka v pasivnost. Ne, zato, ker jih ne bi skrbelo, temveč zato, ker ne čutijo več, da imajo vpliv. In kako bi ga, če so velike teme države oblikovane brez njih? Ko odločanje poteka mimo šol, univerz, lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij, potem mlad človek dobi vtis, da je demokracija nekaj, kar se zgodi vsakih nekaj let – in ne vsak dan.

Dejstvo je, da v Sloveniji demokracija, kot jo živimo, postaja le priročno orodjarna oblasti. In sicer je to stanje, ko oblast postane samozadostna ter demokracijo usmerja na slepi tir. Dialoga ni več, ni več pristopov za iskanje rešitev, kar je ovira za “učinkovitost”. To je stanje, ko učinkovitost brez legitimnosti ne gradi zaupanja – nasprotno – gradi odtujenost.

Kaj želimo s to objavo sporočiti javnosti? Le to, kar bi morala demokracija zagotavljati, in sicer:

Odprto, iskreno in strukturirano javno razpravo o vseh ključnih projektih.

Transparentno delovanje državnih institucij.

Kompleksno in ne enostransko vključevanje civilne družbe, strokovnjakov in lokalnih skupnosti v odločanje.

In predvsem: obnovo zaupanja, ki temelji na sodelovanju, ne na obveščanju.

In zaključek – Dejstvo je, da država ni le sistem – je skupnost ljudi. Če želimo boljšo prihodnost, potem potrebujemo več kot oblast – potrebujemo soodgovornost. In ta se ne zgodi sama. Zahteva pogumno javno besedo, kritičen pogled in aktivno udeležbo. Demokracija ne deluje na avtopilotu. Deluje le, če sodelujemo. Ob tem pa velja, da se večinski del ljudstva ne sme voziti na vlakih, ki zavijajo levo ali desno. Ne! Na vlakih po urejenih tirih, po kateri vozijo vlaki v pozitivno prihodnost večine državljanov. /Objavo pripravi: J. Temlin./UI/Fotografije le ponazoritvene/