Slovenija, 24. april 2026 – Volilni rezultati v demokracijah niso vedno enoznačni. Včasih ne pokažejo jasnega zmagovalca v smislu sposobnosti vladanja, temveč predvsem odražajo raznolikost političnih preferenc v družbi. To je položaj, v katerem se je znašla Slovenija po zadnjih volitvah.

Kaj so volivci dejansko povedali – Volitve so pokazale tri pomembne stvari, in sicer, da nobena politična opcija ni dosegla parlamentarne večine, da je politična podpora razdeljena med več blokov in to, da sredinski in manjši politični akterji imajo večjo težo kot nosilca dvopolnih sistemih – t.i. leve opcije Gibanja Svoboda ter SD in Levice in Vesne (skupaj 29+6+5 mandatov – skupaj 40) in desne opcije SDS in trojčka NSi+SLS+Fokus Marka Lotriča (skupaj 28+9 mandatov – skupaj 37)

To pomeni, da volivci niso dali jasnega mandata niti eni politični usmeritvi, temveč so potrdili t. i. pluralnost političnega prostora, bolje rečeno gre za delitve volilnega telesa.

No, tu pa sta tudi še »nepomembni« stranki Demokarti.Ažeta Logarja (6 poslanskih mandatov) in stranka Resni.ca (s 5 mandati), ki pa sta postali s svojimi 11 mandati naenkrat, ne kot zapisano nepomembni« ampak najpomembnejši, saj brez njiju, tako levi kot desni »nagib« nimata nikakršne možnosti za sestavo aktivne vlade. Torej, tu je dokaz, zakaj “zmaga” ni enako kot “vladanje”.

Treba je namreč vedeti in se zavedati, da v parlamentarnih sistemih zmaga na volitvah ne pomeni nujno tudi sposobnosti oblikovanja vlade, ker se ve, tako je v Sloveniji, da je za sestavo vlade pač potrebnih 46 poslanskih glasov, kar pa v trenutnih razmerah pomeni sodelovanje več političnih strank, ki morajo uskladiti različne programske usmeritve, ob tem pa doseči kompromis, ki presega predvolilne delitve. Da se ve, to ni odstopanje od demokracije, temveč je njen temeljni del. A temeljni del je treba razumeti in dojeti.

Velike stranke in realnost omejene podpore – Politično težišče pri nas ostaja na dveh največjih akterjih in sicer nepremostljivi povezavi med Gibanjem Svobode dr. Roberta Golob in stranki SDS Janeza Janše. Obe strani imata stabilno volilno bazo, vendar jima to ne prinaša učinka, saj nobena sama ne more sama zagotoviti parlamentarne večine. To pa pomeni, da pač politična moč ne izhaja več iz “enega zmagovalca”, temveč sposobnosti sodelovanja z drugimi.

Iz zdaj se tu pojavijo manjše stranke, ki niso del trdega ideološkega pola (razen stranke Levice in Vesne), ki pa v razmerah, ko veliki, pač niso dovolj veliki, postanejo ključne stranke. Njihova politična vrednost pa v tem primeru ni več le v številu glasov, temveč v sposobnosti povezovanja velikih z njimi.

Največji izziv po takšnih volilnih izidih torej ni več matematičen seštevek, ampak interpretativen, ko politični akterji morajo razumeti in dojeti, da rezultata izida volitev ni mogoče razumeti izključno kot “zmago” ali “poraz”. Ne v tem primeru, če se pač želi vladati. V tem primeru seštevanje pač zahteva dodatek, in sicer potrebo po dogovarjanju. Če pa rezultate razumemo kot signal raznolikosti, postane jasno, da je sodelovanje neizogibno.

V takem sistemu obstajajo tri realne poti:

• koalicijsko povezovanje več strank
• manjšinska vlada z dogovorjeno podporo
• ponovne volitve ob politični blokadi

Katera pot bo prevladala, ni odvisno le od matematike, temveč predvsem od politične volje za sodelovanje.

Da se ve! Volitve niso prinesle nejasnosti, temveč jasno sporočilo, in sicer, da je Slovenija politično pluralna država, kjer nobena stran ne more vladati sama. Zatečeno stanje kaže, da ko zmaga ne pomeni večine. Pomeni  pač, da se je treba dogovarjati. Če te sposobnosti ni, se pač spet besedo -odločitev- da volivcem.

In kaj smo s tem pogledom želeli povedati? To, da bo moral dr. Robert Golob že odvrženo puško iz koruzišča pobrati in še enkrat razmisliti. Janez Janša pa mora vedeti, da je odvržena Golobova puška »zaskočena« in, da ni še nikakršne potrebe, da bi s takšno puško skočil v prve bojne črte.

In še to! Zanimivo je, da se te dni v ta »glavnih« medijih veliko pojavlja gospa Alenka Bratušek, kar da slutiti, da se morda v »koruzišču« pripravlja še kakšen  scenarij. A to je že druga tema. Je pa tema!/Objavo pripravil: J. Temlin/